Brez dediščine nas ni

Malčki, osnovnošolci in dijaki se v zadnjih dneh dodatno spopadajo z dediščino, letošnja tema Dnevov evropske kulturne dediščine (DEKD) je namreč Dediščina gre v šolo. Vrtci, osnovne in srednje šole svoje učence z igro in delom prepričujejo, da so naše korenine pomembne, da nas brez njih ne bi bilo, zato jih je vredno odkrivati, spoznavati in varovati. So dovolj prepričljivi? So to le lepe misli, želje?

Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) je kot krovna ustanova za dediščino predlagal temo, spletel mrežo sodelujočih in jih povabil k sodelovanju. Izobraževalne ustanove tudi sicer veliko pozornosti namenjajo temam, ki zadevajo našo zgodovino, v različnih krožkih se ukvarjajo z dediščino, spoznavajo jo tudi v pevskih zborih. Kulturni dnevi so pogosto namenjeni obisku muzejev in galerij, pri predmetih, kot so zgodovina, zemljepis, likovna vzgoja, slovenščina, učenci pripravljajo tematske naloge, v katere vključujejo stara vedenja, nekdanje navade in običaje ...

Karmen Simonič Mervic, profesorica zgodovine in geografije z Osnovne šole Črni Vrh, zato predlaga zasuk. Ustanove, ki primarno delajo na področju varovanja kulturne dediščine, bi morali spodbuditi, da dejavnosti iz svojih prostorov prenesejo v šole, na primer z manjšimi potujočimi razstavami zanimivih predmetov. To bi pomenilo manj stroškov, kot jih imajo učenci in učitelji majhne šole na prometno odmaknjenem podeželju s potovanji do muzejev. Učenci bi bili s takimi razstavami nekako počaščeni, krog gledalcev razstave pa bi bil v družbi njihovih staršev in krajanov precej širši.

Približevanje kulturne dediščine otrokom in odraslim je dolgotrajen proces ali kar šola, ki traja vse življenje, in se nadaljuje iz enega življenja v drugo. Kako bi sicer lahko uresničevali romantične in ambiciozne cilje Evropskih dnevov dediščine, ki si jih je zadala evropska krovna organizacija za dediščino? DEKD naj bi spodbudili zavedanje o evropskih državljanih, ki živijo v bogastvu kulturnih različnosti Evrope. Lepa želja. Ustvarili naj bi vzdušje, v katerem se krepi zavedanje o bogatem mozaiku evropskih kultur. Še lepše. Dnevi naj bi onemogočali rasistične težnje in ksenofobijo ter raje spodbujali večjo toleranco v Evropi in tudi zunaj njenih meja. Ob naraščajočem rasizmu in ksenofobiji se zdi ta cilj nedosegljiv. Z dogajanji, akcijami naj bi obveščali javnost in politične avtoritete o nujnosti zaščite dediščine pred novimi grožnjami. Kako močan je res njihov glas v času gospodarskih in militantnih preferenc močnih držav? In na koncu, dnevi naj bi vabili Evropo k odgovorom na družbene, politične in gospodarske izzive, ki se vzpostavljajo. Prijazno.

Posameznike, lokalne skupnosti, države in Evropo čaka še veliko dela. Zato so širše akcije popularizacije dediščine še kako dobrodošle. Še bolj vredno pa je, da so take dejavnosti ustaljena praksa pedagoškega dela. Potem bo stavek »razumeti preteklost, jo obujati, oživljati, pomeni na trdnih temeljih graditi prihodnost« morda res zaživel in ne bo zgolj lepa želja učiteljskih zborov.