Tiskane izdaje
Primanjkljaj države se počasi zmanjšuje, in to je dobro. Še bolje bo, če bi v naslednjem koraku lezel proti maastrichtskim odstotkom. Ne zato, ker so to naši oblastniki obljubili Evropejcem in jih zdaj drže za jezik, ampak zaradi nas, da bomo živeli od tistega, kar ustvarimo. To seveda velja tudi za državni dolg in tudi za vse tiste dolžnike, ki so se v predevropskih in predevrskih letih stegnili čez svoje odeje. Zdaj pa nas vse zebe.
Še ne tako dolgo tega so v naših vladah zamahnili z roko, ko se je bruto dolg države grozovito povečeval, češ: zadolžujejo se podjetja in če ne bodo mogla plačati, bodo pač propadla. Država pa ni zelo zadolžena, so rekli. Danes vemo več - da je tudi država zadolžena. Vemo, da so posojila dajale naše ljube banke in da ni več vseeno, ali propadeš ali preživiš, ker potem tudi banke ostanejo brez denarja. In so ostale in zdaj bodo tisti dolgovi, ki »niso bili naši«, ostali nam vsem, pa če nam je všeč ali ne.
Zato je tako dobro, da primanjkljajski in dolžniški deleži padajo. Toda država v Bajukovih časih menda ni imela luknje v državni blagajni. Danes je precej drugače, res pa je, da imamo krizo, ki je takrat ni bilo. Zato lahko le upamo, da zdajšnja dobra volja, če se ji sploh lahko tako reče, ne bo prehitro uplahnila. Kot je že ničkolikokrat.
Žal pa ima tudi ta medalja dve plati, saj macola mlati povsod. Tako so nekateri zaradi varčevanja ostali brez pričakovane socialne pomoči, drugim so čez noč vzeli štipendije, tretjim so vzeli otroške dodatke, brezplačno prehrano itd. Če pogledamo tako, bi si pravzaprav želeli, da bi se deleži primanjkljajev in dolgov v BDP zmanjševali počasneje, pa bolj zanesljivo in trajno, saj tudi shujšati ne moreš čez noč in tudi najesti se ne da za tri tedne vnaprej. Počasi pa se daleč pride in manj boli.
