Ideja o priznanju Palestine, za katero so se najbolj zagrizeno zavzemali poslanci Levice, v boju za svojo »dediščino« in v kontekstu spreminjajoče se hierarhije v evropski zunanji politiki pa jo je konec leta z vsemi štirimi zagrabil tudi zunanji minister Karl Erjavec, je tako klavrno propadla. Uradno - iz proceduralnih razlogov, saj »vlada ni sprejela jasnega sklepa, ali priznanje podpira ali ne«. Neuradno - iz političnih razlogov.
Odhajajoča vlada - to velja predvsem za največjo stranko SMC - namreč ni zbrala dovolj poguma, da bi v zadnjih minutah izpeljala samostojno akcijo, ki je v nasprotju s prevladujočo bruseljsko doktrino aktivne pasivnosti. Svojo vlogo je (predvidljivo) odigral tudi pritisk Izraela in Združenih držav ter v zadnjih tednih pošteno zaostrena geostrateška razmerja, v kateri se Slovenija utaplja zaradi kroničnega pomanjkanja poguma. In osebnosti.
Zgodovinska priložnost za priznanje, ki bi bilo simbolno, saj v realpolitični geografiji nekaj takega kot palestinska država zaradi dolgih desetletij kraje zemlje preprosto ne obstaja, je zamujena. In to v zelo pomembnem trenutku, ko Izrael pobija neoborožene palestinske protestnike, ki zaznamujejo sedemdesetletnico izgona s svojega ozemlja.
Slovenija je dokazala svojo epidemično cagavost in naredila še korak k dokončnemu odgovoru na palestinsko vprašanje.