Tiskane izdaje
Po ekonomski krizi, ki je pustila precejšnje posledice na velikem delu gospodarstva in prebivalstva, so zadnja leta kazalniki vse bolj spodbudni. A določen sloj ljudi od tega okrevanja, vsaj za zdaj, še nima nič, trdijo pri humanitarnih organizacijah, kjer poskušajo pomagati posameznikom in družinam na socialnem robu. Sistemi prerazporeditve ustvarjenega pri enem deležu tistih, ki sami niso mogli poskrbeti zase in za svoje družine, niso zagotavljali tistega, čemur naj bi bili v osnovi namenjeni − dostojnega preživetja. Denarna socialna pomoč, otroški dodatki, subvencije za najemnino, vrtec in malico, zdravstveno zavarovanje, oprostitev plačila RTV-prispevka so bili mnogim v pomoč, vsem pa očitno ne dovolj.
Ministrstvo za delo je tako pred skoraj dvema letoma, kot odziv na stiske socialno najranljivejših, pripravil in v življenje spravil dva projekta − odpis dolgov in pomoč prisilno izseljenim-deložiranim družinam.
Odpis dolgov je bil v javnosti deležen velike pozornosti in precej mešanih ocen. Na slavnostni podpis za sodelovanje pri njem so prišli številni župani in direktorji bank, komunalnih, elektro in drugih podjetij, izkupiček na koncu pa je bil precej bolj boren, kot se je najavljalo. Izkazalo se je, da so nekatere družbe že sproti odpisovale tistim, za katere so ugotovile, da ne bodo nikoli sposobni plačati, mnogo postopkov je bilo že v izvršbah, določeni posamezniki, ki so po evidencah upnikov izpolnjevali pogoje za odpis, pa se za to preprosto ni prijavilo. Bistveno večji izplen pa bi bil, če bi za odpis pritegnili še mobilne operaterje, vendar so pristojni ocenili, da ti izdatki niso nujni za preživetje.
S precej manj pompa so pripravili pilotni projekt pomoči deložiranim družinam. V sodelovanju z okoljskim ministrstvom, stanovanjskim skladom, centri za socialno delo in tremi največjimi humanitarnimi organizacijami so uredili 11 stanovanj v različnih krajih, za začasno namestitev ljudi, ki so izgubili streho nad glavo. Odprli so še poseben transakcijski račun, na katerega so se stekala sredstva za plačilo deleža najemnin in, če je bilo treba, tudi stroškov.
A tudi dobri nameni tega projekta očitno niso dosegli naslovnikov − v vsem tem času se še zgodilo, da bi bila polna več kot štiri stanovanja hkrati. Centri za socialno delo in nevladne organizacije, ki identificirajo upravičence in naj bi jim potem pomagali tudi postaviti se na noge, naštevajo tri poglavitne razloge, zakaj ta stanovanja ne služijo svojemu namenu: ker niso v vseh krajih, se marsikdo, zlasti s šoloobveznimi otroki, noče seliti, zadržke imajo, ker je jasno, da gre za začasno rešitev za največ eno leto, menda pa mnoge moti tudi, da se morajo s podpisom dogovora zavezati za aktivno reševanje socialne problematike, ker zavračajo tovrstni nadzor.
Vtis je, da so imeli oblikovalci teh projektov dobre namene, a se hkrati zdi, da so se jih lotili napačno. Mogoče s premalo poznavanja »ciljne skupine«, lahko tudi, da pristop ni bil najbolj posrečen. Morebiti pa bi se, pred prihodnjimi akcijami, veljalo vprašati, ali je celoten sistem prerazporeditve ustvarjenega v koraku s potrebami družbe.
