Brezplačna psihohrana

Več let smo se muzali ob spremljanju ameriških serij, kjer je imel vsak lik svojega psihoterapevta, psihologa ali celo psihiatra. Pa je ta filmsko-televizijska realnost z vso silo treščila na naša povsem resnična, nič kaj filmska tla. Nikomur ni več do muzanja, kaj šele do smeha. Ljudi, ki potrebujejo pomoč, je vse več, tistih, ki jo lahko ponudijo, pa je absolutno premalo.

Tokrat so se oglasili klinični psihologi celjske regije, ki svojega dela zaradi velikega števila pacientov ne zmorejo več opravljati tako, da ne bi trpele tudi druge ambulante, kjer tudi delajo. Ne kot zasebniki, da ne bo pomote. Število kliničnih psihologov, ki bi imeli zasebno popoldansko obrt kot njihovi zdravniški kolegi, je zanemarljivo majhno. Se je pa medtem razbohotila druga zasebna mreža psihološke pomoči, ki je lahko vsaj sporna, če že ne celo za zdravje duha škodljiva. Različnim psihološkim in psihoterapevtskim svetovalnicam nepreverljive kakovosti ni treba čakati na paciente. Narod v stiski jih poišče sam.

A ne le oboleli narod, iščejo jih celo javni zavodi v primarnem zdravstvu. V zdravstvenih domovih pač niso neumni. Vidijo, da ljudje potrebujejo tovrstno pomoč, saj je včasih dovolj, da izginejo tudi na videz povsem telesne bolezni. Pa vendar taisti zdravstveni domovi ne razpišejo specializacije za kliničnega psihologa, ampak raje odprejo vrata drugim profilom, brez zadostnega znanja in kompetenc. Na prvi pogled razumljivo, saj bi morali zdravstveni domovi po sedanjem sistemu specializacijo sami plačati. Je pa vprašanje, ali ne bi v zdravstvenem domu, kamor pride največ ljudi po pomoč, s kliničnim psihologom privarčevali, saj bi človeku pomagali še pravi čas.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) financira tri klinične psihologe na 100.000 prebivalcev. Svetovno povprečje je sedem. Prej omenjene ZDA jih imajo 30, pa niso v vrhu. Smo pa mi na evropskem dnu. Mogoče pri nas kdo zmotno misli, da jih ne potrebujemo, ker smo v duhu tako fit. Odgovori vseh vpletenih kažejo, da se zavedajo, da je kliničnih psihologov premalo. Ampak ZZZS hkrati jasno pove, da o njihovem številu, ki jih bo financirala javna blagajna, odloča osem pogodbenih partnerjev za posamezno pogodbeno leto. Med partnerji ni Zbornice kliničnih psihologov Slovenije. So sicer zdravstveni domovi, ampak ti so problem že rešili s kakšnim drugim profilom. Ki po njihovem mnenju zna in zmore. Kaj pa je to tako težkega? Malo se pogovarjati ... Zdravil tako ali tako ni treba predpisovati.

Zdi se, da je prav ta lahkoten ton prisoten, ko govorimo o skrbi za duševno zdravje brez jemanja zdravil. Pogovori so brezvezni in nepotrebni. Če kdo reče, da dela na sebi, bi ga večina poslala kar na psihiatrijo, čeprav mu tega seveda ne bi povedala v obraz.

Brezplačnega kosila ni in v vsakem primeru ga bo plačal narod. Vprašanje je le, ali ga bodo plačali z duševnim zdravjem ali prek zdravstvene blagajne.