Tiskane izdaje
Džabe razvoj (nesmiseln razvoj), bi rekli naši južni sosedje. Zaman so vsa vlaganja, če je na poti skala, ki bo ustavila »razvojni vlak«. Take črne misli sta v zadnjih dveh dneh spodbudila prva moža slovenske logistike.
Direktor Slovenskih železnic Dušan Mes je danes v Celju izjavil, da če v dveh letih ne začnemo graditi drugega tira, potem ga ne bo nikoli. Dragomir Matić, predsednik uprave Luke Koper, je dan prej našteval optimistične številke iz koprskega pristanišča, ki pa imajo sistemsko napako: številke se bodo povečevale le do leta 2018. Potem se bo rast začela ustavljati, ker ima en tir pač omejene možnosti. Ko so ga leta 1964 začeli graditi, so pretovorili 699.107 ton blaga. Naložba se je v 50 letih dvajsetkratno povrnila. A kako naj državnik, ki mu je zaupano krmilo slovenske blaginje, gleda na razvoj drugače kot skozi petdesetletno prizmo?
Potem ko si je Luka Koper leta 2009, po vseh kadrovskih in drugih »nesrečah«, nakopala za 240 milijonov evrov kreditov in ob krizi skoraj nasedla, je po petih letih položaj povsem drugačen. Uspelo ji je znižati dolg za sto milijonov evrov in prišla je pred nov velik naložbeni krog. Luka je nesporni »kontejnerski prvak« Jadrana. Letošnja rast pretovora je trinajstodstotna (tržaška rast je trenutno 1,7-odstotna).
V dveh mesecih je nova uprava odpravila zamude prejšnjih uprav in morje poglobila za en meter. Vsak centimeter morja prinaša dodatne tone. V prihodnjih šestih letih bo Luka investirala novih 240 milijonov evrov. In to iz lastnih sredstev. Če bi bila deležna toliko državne in evropske pomoči, kot so je konkurenčna pristanišča, bi bilo naložb lahko še precej več. Toda večinska lastnica raje iz pristanišča vleče dividende, kot da bi vlagala milijone. Čeprav bi s tem zagotavljala delovna mesta, obstoj in blaginjo narodove podstati. Pri delovnih mestih gre za matematiko. Evropi je vsaka milijarda vloženih evrov v železnice zagotovila 17.000 delovnih mest in še veliko dodatnega zaslužka v preostalem gospodarstvu. V Luki in SŽ je približno 9000 neposredno in 25.000 posredno zaposlenih. Če bi država dosegla povprečno razvit evropski standard logistične infrastrukture, bi lahko zaposlili dvakrat več ljudi.
Luka z zadnjimi novicami opozarja, da se pri njih razvojne številke uresničujejo skoraj do pike po načrtu. A brez drugega tira, ki bi sicer že moral biti zgrajen, bo njen razvoj lepega dne (ta je vse bliže) postal nesmiseln. Pri drugem tiru sploh ni kočljiv denar (v kar nekateri preusmerjajo pozornost). Za take razvojne projekte ga je vedno dovolj. Zato je resno vprašanje, zakaj v državni administraciji do zdaj ni bilo dovolj volje in sposobnosti za pripravo papirjev za začetek in kdo jamči, da bo z nastopom nove vlade res vse drugače. Prej kot v sto dneh bo jasno, kako resna in operativno drugačna bo »nova« politika. Politika je lahko nova, a kaj, ko so uradniki in način dela še vedno enaki. Naj torej uradniki novim ministrom poročajo, koliko dlje so pri projektih drugega tira kot so bili pred vladno krizo.
