Brezupno

To, kar je bilo še pred kratkim videti kot mora vsakega prepričanega Evropejca, se je zgodilo dobesedno čez noč. Na številnih mejah v srednji Evropi je bil schengenski režim zamrznjen, spet je bil uveden nadzor potnikov. Razlogi niso varnostno tveganje, povezano, denimo, z velikimi dogodki, marveč pot množic nesrečnikov, ki svoje premoženje prenašajo v plastičnih vrečkah, proti življenju v miru. Evropa je doživela hud udarec, njegove posledice bomo še dolgo čutili.

Veliko slepilo je bilo pričakovanje, da destabilizacija v širokem pasu južno in vzhodno od stare celine, ne bo imelo velikih posledic na tukajšnje življenje. Vzroki begunske krize so bili znani dolga leta, neprilagojenost azilnega sistema EU z razvpitimi dublinskimi pravili na čelu za novim razmeram ni novost, s stanjem v begunskih taboriščih okoli Sirije se je lahko vsakdo seznanil. Tudi o balkanski poti se je že dolgo govorilo. Toda: zgodilo se ni nič, EU ni bila pripravljena.

Po tragediji pred Lampeduso pred dvema letoma so na vrhu EU napovedali, da se kaj takega ne bi več smelo ponoviti. Pozneje so se zgodile še manjše in večje tragedije. Ko je veliko število beguncev potrkalo na naša vrata, se je začela topiti še sredica EU. Upravičenemu zgražanju nad ravnanjem Madžarske, ki je bila preobremenjena z begunci, je sledil razkroj delovanja institucije Unije in njenih članic. Pokazala se je strukturna šibkost: EU ni kos reševanju takšnih kriz.

Unija, ki temelji na kovanju kompromisov, se je spremenila v zvezo sprtih članic, ki druga drugi očitajo pomanjkanje solidarnosti, sebično solirajo ali tiščijo glavo v pesek. Tehnično gledano druge poti kot začetek nadzora potnikov ni bilo, saj schengenski režim ne more delovati, če v njegovo območje začne nenadzirano prihajati več deset tisoč ljudi. Kljub temu od Grčije z vsemi njenimi otoki in težavami nihče ne more pričakovati, da bo zdržala pritisk na vrata trdnjave.

Bolj tragično je, da EU ni uspelo organizirati celotnega procesa brez spodkopavanja samih temeljev njenega delovanja. Uvajanja nadzora na notranjih mejah schengna, ki nikakor ne more pripomoči k reševanju krize, je predvsem očitno znamenje rastočega nezaupanja med članicami in popuščanja notranji vezi Unije. Na bruseljskem parketu smo priče političnemu kaosu in pozabljanju tega, da EU ni samo svobodna trgovina in evro, ampak so to tudi temeljne vrednote in vedno opevana solidarnost.

Namesto spodobnega kriznega menedžmenta je begunska politika kot bazar, na katerem barantajo s kvotami za ljudi. Položaj je postal takšen, da prave rešitve ni na obzorju. Unija v sodelovanju s Turčijo lahko kvečjemu nekoliko ublaži begunski pritisk. Vzpostavitev velikih centrov v Italiji, Grčiji in na Madžarskem, v katerih naj bi odločali usodah beguncev in jih nato razporedili po članicah, bi lahko spravilo postopke v neki red. Tudi strožji nadzor zunanje meje bo neizogiben del politike.

Spodkopavanje schengna bi moralo biti budnica, ki bi zavrla poglabljanje notranje krize EU, saj prave težave šele prihajajo.