Tiskane izdaje
Vse lepo in prav, a kaj ko so to dokumenti, ki so bili – pomanjkljivo – pripravljeni že leta 2009. Nadzorni odbor pa jih je obravnaval letos. Kaj so počeli v nadzoru pred petimi leti, ko so vzeli pod drobnogled proračun iz leta 2009 in v tistem letu sklenjene pogodbe?
To je vse prepogosto modus operandi ljubljanskega nadzornega odbora. Na pomanjkljivosti, slabosti in napake ne opozarjajo, ko bi bilo treba, ampak potem, ko je o tem objavljenih že vrsta člankov v časopisih in na spletnih portalih, povedanih nešteto besed na televizijah, sklicanih nekaj novinarskih konferenc in ko so nepredvideni milijoni že odtekli iz mestnega proračuna.
Namesto da bi nadzorniki zahtevali vse potrebne dokumente, takoj ko župan sklene neko pomembnejšo pogodbo, takoj ko se občina vrže v pripravo podlag za začetek nekega večjega projekta, jih pridobili in podrobno proučili ter na podlagi tega podali svoja priporočila, to storijo šele, ko projekt že propade, ko se gradnja zaustavi, ko eden od partnerjev odstopi od pogodbe, ko je jasno, da bodo finančne posledice veliko večje, kot je bilo načrtovano. Tako je bilo v primeru Stožic, ko nadzorniki v letih, ko se je projekt uresničeval in zašel z začrtane poti, o njem niso zapisali niti besede. V zadnjih letih, ko se v Stožicah v zvezi z dokončanjem pogodbenih določil iz javno-zasebnega partnerstva ne dogaja tako rekoč nič, ga vsako leto vključijo v poročilo – in ugotovijo, da se ni premaknilo nič.
V poročilu za lansko leto, ki so ga zaznamovali žled in poplave, na primer, preberemo le priporočilo, naj MOL glede na povečevanje števila in obsežnosti naravnih nesreč v sklad proračunske rezerve nameni več sredstev. Nič pa o ustreznosti in smotrnosti porabe teh sredstev, o učinkovitosti odpravljanja posledic naravnih nesreč. Nič ne moremo prebrati o lahkotni predodelitvi milijonske gradnje soseske Polje III podizvajalcem ali o odločitvi župana, da po dveh pravnomočnih sodbah o ničnosti pogodbe s Tritonisom do izčrpanja vseh sredstev ne bo vrnil kupnine. V zvezi z investicijami na Ljubljanskem gradu spet beremo o aneksu, ki je končno vrednost projekta povečal za dobrih 70 odstotkov. Nič pa o tem, ali je upravičen ali ne in kakšni so razlogi za tolikšno povečanje del. Beremo tudi o velikih povečanjih kratkoročnih obveznosti do dobaviteljev in s tem povezanih tveganjih, a brez priporočil in usmeritev. Beremo, da v zvezi s slabim načrtovanjem ni mogoče storiti nič, ker se to pač ponavlja iz leta v leto. Brez kakršne koli analize, ali je, na primer, taka praksa tudi v drugih mestnih občinah.
Delovanje nadzornega odbora je že več let zelo pasivno. Dela vtis, da tam pač je, ker mora biti. Lani so v svojem poročilu ugotovili, da je varčevanje občine selektivno, saj je odbor za svoje delovanje prejel pol manj denarja kot leto pred tem, sredstva za mestni svet, župana in mestno upravo pa so še vedno na enaki ravni. Upravičeno, morda?
