Tiskane izdaje
Po članicah Evropske unije se zaradi krize in nezmožnosti politikov, obvladati jo, širi strah. Strah pred verižnim bankrotom najšibkejših držav. Evro se maje, z njim se maje Unija, Britanci, ki resda nimajo skupne valute, pa si v teh burnih časih, ko je v igri usoda vseh, na lepem privoščijo luksuz hladnokrvno razpravljati o svojem odnosu do Bruslja in morebitnem referendumskem izstopu iz skupnosti.
Je kaj tako iracionalnega res mogoče pojasniti zgolj z znamenito britansko hladnokrvnostjo in z zgodovinsko nikoli povsem pozabljeno politiko »splendid isolation«, ki da spet grabi najtrše torijce? Kaj pa če so razlogi oprijemljivejši? Če so na Otoku, od koder je »kontinent« od nekdaj videti jasneje, kakor če si sredi njega, zgolj pravočasno zaznali znamenja časa? In še pred vsemi drugimi Evropejci začutili tisto, o čemer se na tokratnem krizno raztegnjenem »dvojnem« vrhu EU nikakor ni govorilo? Je pa prvokategornikom, ki jih je bilo v EU vedno najti predvsem v trikotniku London-Pariz-Berlin, že lep čas jasno.
Več ko bo treba zbrati denarja za reševanje vse bolj bankrotirane evrske periferije, tesneje se bodo morale članice Unije finančno-politično povezati. Ker se pri tej koncentraciji vzvodov odločanja, ki jo Berlinu in Parizu kot nosilcema »evrolanda« diktira vse hujša kriza, menda sploh ne govori več o (vse)evropskem gospodarskem ministrstvu, s čimer so se Britanci pred časom strinjali, se je torej že smiselno vprašati, kakšno vlogo hoče posamezna država v prihodnje sploh še igrati v skupnosti, ki očitno rine v nekatere korenite spremembe. Vsaj ključna pravila, na katerih je od nekdaj temeljila EU, bi bilo zato smiselno obnoviti. In jih, če je res treba, na novo doreči. Da bodo zadeve jasne vsem.
Nedavni besedni obračun med britanskim premierom, ki je v imenu desetih neevrskih članic EU, ki po vseh veljavnih pogodbah še vedno šteje 27 držav in ne le 17 evrskih, hotel vsaj nekaj besede pri reševanju evrske krize, in francoskim predsednikom Sarkozyjem, ki je Cameronu nervozno zabrusil, da bi bil lahko tiho, saj sam nikoli ni hotel imeti evra, torej nikakor ni bil zgolj živčni izpad prepotentnega Napoleona, ki mu bitka uhaja iz rok. Pokazal je, da Britanci, najbrž pa ne samo oni, pri odpravljanju evrske krize vidijo dlje, in da pri tem – če se bo nadaljevalo v zastavljeno smer – niso več nujno pripravljeni sodelovati.
Vsem, tudi na Otoku, je zanesljivo jasno, da se je iz krize veliko laže rešiti skupaj kakor vsak zase. Njihovega »ne«, četudi ga navsezadnje niso dali na referendum, torej ne kaže razumeti, kot da jim ni do skupnega gospodarskega prostora in do širitve evropske ideje. Navsezadnje tudi britanskih delovnih mest ne bo preprosto reševati, če se evroland sesuje. Toda ključnih vprašanj, kako reševati evro in EU, kako spreminjati skupnost in kakšna še sme biti, če naj ne izničimo izvorne evropske ideje, se je nujno treba lotevati z upoštevanjem vseh. Sicer lahko Unijo – s krizo ali brez nje – pokopljemo sami.
