Tiskane izdaje
»Ni cilj evropske komisije, da bi ribištvo v Sloveniji izumrlo. Radi bi, da ribiči lovijo, a da hkrati ne uničujejo morskega dna oziroma ribjih virov,« je izjavila evropska komisarka za ribištvo Maria Damanaki. Kako nevarni so slovenski ribiči sredozemskim ribjim staležem, najlepše povedo številke. Slovenski ribiči bodo letos nalovili kakih 500 ton rib, to je približno eno tritisočino od 1,5 milijona ton, kolikor jih nalovi 90.000 sredozemskih ribičev.
Sredozemski ribiči so v zadnjih 20 letih za četrtino zmanjšali svoj ulov. Slovenski so v 20 letih zmanjšali ulov za desetkrat, prihodnje leto pa bo ta prispevek podvojen (torej že dvajsetkrat manjši). Leta 1990 so slovenski ribiči nalovili 6000 ton rib, leta 2001 le še 1616, lani 719, prihodnje leto pa jih bomo, če bo sreča, približno 300 ton. Najmanjši sredozemski ribiči so torej, če smo lahko nekoliko sarkastični, največ pripomogli k ohranitvi ribjega staleža v Sredozemlju.
Učinek v slovenskem ribištvu je katastrofalen. Če bodo obveljale stroge zahteve evropske komisije, prihodnje leto ne bomo nalovili nič več sardel. To je tistih rib, zaradi katerih je že pred več kot sto leti Izola razvila po svetu znano ribiško predelovalno industrijo. Zdaj se naši ribiči borijo za to, da bi smeli ohraniti ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami na območju 1,5 navtične milje od obale, in ne kot zahteva uredba o trajnostnem upravljanju ribolovnih virov v Sredozemlju, ki govori o treh miljah.
Povprečna globina Sredozemskega morja je 1500 metrov in vse države imajo 12 navtičnih milj teritorialnega morja. Povsem drugo je, ko govorimo o ribištvu na povprečni globini 20 metrov v zaprtem morju. In če ribičem poberemo ob razpoložljivih petih miljah morja še poldrugo miljo širok pas morja, bo njihova njiva res samo še majhna lužica s tremi ciplji.
Toda podrobno branje uredbe kaže, da ta ni tako stroga, kakor je mogoče razumeti »naklonjeno« komisarko za ribištvo. Če neka članica oceni, da bi izvajanje tega ukrepa (treh milj) lahko povzročilo težave obalni skupnosti, lahko odobri odstopanja, a pod določenimi pogoji, piše v uredbi. Najpomembnejši pogoj je uvedba nacionalnega načrta upravljanja ribištva. Tega je Slovenija že pripravila, a se je (spet) ustavil v Bruslju.
Razrez Ribe 1 in Ribe 2 ne bo samo odnesel nekoč velikega ulova plavih rib slovenskim ribičem. Prinaša tudi kaj dobrega, saj številni ribiči vztrajajo, da je bila povlečna lebdeča koča res tujek v preplitvem slovenskem morju. Toda še bolj je res, da vsi ukrepi, ki so jih zastavili v Bruslju ob vdanem in ponižnem prikimavanju ljubljanskih ribiških kmetijskih uradnikov, doslej niso veliko pomagali slovenskim ribičem. Nasprotno. Minister opozarja, da bi lahko celo izgubili status ribiške dežele. Dokaz je statistika. Slovenija bi morala več kot podvojiti pridelek hrane iz morja, če bi hotela tudi od te njive kaj imeti. Zdaj se vse prehitro približuje položaju, ko bodo ribe za Slovence lovili le še tuji ribiči. Je država brez ribištva še pomorska država?
