Bruseljski bazar

Trgovanje s svoboščinami je zanesljiva pot v izničenje vseh evropskih vrednot.

Objavljeno
22. december 2015 19.45
CLIMATECHANGE-SUMMIT/
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Turški predsednik Erdoğan bo svojo državo spremenil v taborišče za sirske in iraške begunce, v zameno pa se mu bodo odprla – kakšen triumf za avtokrata z Bosporja – vrata v Evropsko unijo. To, da v turških »zbirnih centrih«, ki jih bo z milijardami evrov financirala EU, beguncem kratijo vse pravice, jim jemljejo mobilne telefone in onemogočajo vse stike z zunanjim svetom, pri tem pa jih, kot trdi Amnesty International, silijo, naj se vrnejo v Irak ali Sirijo, ker jim sicer grozi dolgoletna internacija (beri: zapor), v Bruslju očitno ne briga nikogar.

Nasprotno. »Demokratična kandidatka« Turčija, ki zadnje čase pod krinko boja proti terorizmu na jugovzhodu države z vojsko, tajnimi vojaškimi specialci, tanki in topovi vse bolj krvavo obračunava s kurdsko manjšino (turški mediji pa morajo biti tiho), bo za »dobro mero« od EU dobila še vizumske olajšave in prost dostop za vse svoje v EU namenjene državljane.

Čas je za preplah. Ne le spoštovanje pravic manjšin, tudi evropska vizumska politika, ki je od nekdaj zelo visoko na lestvici tistih političnih instrumentov in svoboščin, s katerimi je EU spodbujala reforme v svoji soseščini, se očitno spreminja v sredstvo za politična barantanja. Na bruseljskem političnem bazarju je tako po novem, ker gre Evropi pač malce za nohte, mogoče dobiti vse. Kar potrjuje tudi sklep evropske komisije, ki je ta teden odpravo vizumov obljubila še Ukrajini in Gruziji, pogojno tudi Kosovu.

Vzrok je seveda evropsko »kontriranje« Rusiji. Čeprav je najmanj za veliko Ukrajino vsem jasno, da je leglo korupcije in da zaradi vojne z »avtonomističnim« vzhodom države niti približno ne zmore nadzorovati svojih meja, je Kijev za Bruselj postal nepogrešljiv partner, ki mu je treba na široko odpirati vrata v Evropo. Tako kot Ankari.

Oprostite, ker smo že ravno mimogrede omenili Kosovo: kje pa je, vsaj na načelni ravni, kakšna večja razlika med turškim avtokratom Erdoğanom, ki z vojsko obračunava s svojo kurdsko manjšino, ukrajinskim oligarhom Porošenkom, ki bombardira »separatistični« proruski vzhod države, gruzinskimi voditelji, ki so se prav tako z vojsko spravili nad svoji avtonomni pokrajini in ju že pred desetletjem izgubili, in Slobodanom Miloševićem, ki je z JLA masakriral Kosovo? V praksi je edina večja razlika ta, da je bil »vožd« za svoje zločine bombardiran in je končal v Haagu, Erdoğan in Porošenko pa sta partnerja.

Ko trgovanje z vizumskimi olajšavami, ki zaradi svobode potovanja na mednarodni lestvici političnih sredstev kotirajo zelo visoko, postane del politične igre, obvezno spoštovanje pravic avtonomnih manjšin pa nekaj, kar je zaradi »višjih« evropskih interesov diktatorjem mogoče spregledati, se je najbrž skrajni čas vprašati, kaj potem sploh še ostane Evropi. Demokratične svoboščine so vse, kar v povsem zmedenih svetovnih razmerah še lahko obdrži skupaj unijo evropskih narodov in ji tudi v mednarodnem merilu zagotovi vsaj nekaj prepoznavne moči. Popravljamo: demokratične svoboščine so edino (!), kar lahko obdrži skupaj Evropo.