Bruseljski dosje NLB

Evropski komisar za konkurenco Joaquín Almunia ni skrival nezadovoljstva. Na začetku julija 2012 je na hitro zbobnal slovenske dopisnike v svoj urad na sedežu komisije v bruseljski palači Berlaymont in med vrsticami razglasil, da se glede NLB ne bodo spuščali v igrice s slovensko vlado. Iz Ljubljane so namreč prišle kritike Bruslja, češ da je preprečil sodelovanje KBC v kapitalskih injekcijah v največje slovensko banko. Vplivni Španec je pojasnjeval le, da je KBC med finančno konsolidacijo prejela državno pomoč in da mora spoštovati dane zaveze, med drugim z odprodajo deleža v NLB.

»Ne moremo narediti nobene izjeme. Tudi druge banke bi zahtevale enako obravnavo. To ni logično in sprejemljivo,« je pojasnjeval Almunia. Marca naslednje leto se je KBC znebila deleža v NLB. Počasi so se začele širiti govorice o slovenski prošnji za pomoč pri reševanju bančnega sektorja pred zlomom. To so bili meseci, ko je slovenska vlada, denimo, želela hitreje, kot je dopuščal Bruselj, prenašati posojila na slabo banko pred opravljenimi stresnimi testi. Decembra leta 2013 se je končalo z odločitvijo za odobritev orjaške pomoči slovenskim bankam.

Almunieva misija NLB se je končala. Na papirju so ostale zaveze in najpomembnejša med njimi še danes povzroča hude pretrese. Čeprav so se v Bruslju zgodile številne menjave, je institucionalni spomin na slovensko ravnanje, povezano z NLB, ostal nedotaknjen. Naslednica Almunie, vplivna komisarka Margrethe Vestager, ki ima sicer na svoji mizi dosjeje, kakršni so Google, Facebook ali Apple, le sledi toku misli in argumentaciji, ki že dolga leta zaznamuje bruseljsko ukvarjanje s slovenskimi bankami.

Mantra je, da je leta 2013 država morala poskrbeti za orjaško pomoč, ker NLB v državni lasti ni bila dobro upravljana. To velja za glavni razlog, zaradi katerega se je znašla v položaju, v katerem je potrebovala pomoč. Zato le prodaja omogoča vzdržno rešitev. Povedno je, da je Vestagerjeva ob zadnji odločitvi glede NLB, sprožitvi preiskave o skladnosti novih obljub z originalnimi zavezami, opozarjala na interese davkoplačevalcev. Domnevna skrb za njihove interese je namreč vodila slovensko vlado k odločitvi o ustavitvi postopka prodaje.

Verodostojnosti si je slovenska stran spodkopavala sama in si krčila manevrski prostor. Tako so si še maja izbojevali odpustek in privolitev Bruslja, da bi 75 minus eno delnico NLB lahko prodali v dveh tranšah: polovico banke do konca lanskega leta in preostanek letos. Manj kot mesec dni pozneje je politični vrh sprejel odločitev, da celoten postopek kar – ustavi. Ker so kot glavni argument navajali prenizko ceno in vprašanje prenesenih vlog hrvaških varčevalcev, ki se neuspešno rešuje že četrt stoletja, so poslali sporočilo, da so pripravljeni zavlačevati v nedogled.

Tako so dogodki prejšnjega tedna le logično sosledje prejšnjih dejanj, politiziranja zadeve, jasnega kršenja zavez. Tudi če bo na koncu sprejet nov rok za prodajo, ni nobenih jamstev, da bodo okoliščine boljše. Utegnejo biti slabše.