Da ne bo pomote. Če je mogoče z vključitvijo katere koli države v največjo svetovno vojaško zvezo preprečiti, da bi v določeni regiji prišlo do resnejših, tudi vojaških napetosti, ki so med članicami nedopustne – na tak način je Nato pred desetletji dolgoročno »stabiliziral« nikoli preveč prijazni si Grčijo in Turčijo – potem je vključitev Črne gore, ki je včeraj postala 29. članica Nata, globoko pozitivno dejanje. Za Evropo in še bolj za jugozahodni Balkan, kjer se po dveh desetletjih čakanja na »evropske integracije« znova prebujajo nekateri vedno le pogojno speči demoni. Vse ostalo pa je že veliko bolj vprašljivo.
Prvo in največje vprašanje je, kje se je že spet izgubila Evropska unija? Upravičeno bi namreč pričakovali, da se bo ne glede na svoje hude težave zavedala nujnosti vključevanja svoje vse bolj letargične in tudi zato znova eksplozivne balkanske soseščine, in da jo bosta v to uspeli prepričati vsaj dve njeni nekoč jugoslovanski članici Slovenija in Hrvaška, ki še vedno živita na robu tega konflikta. A je bilo minuli konec tedna tudi v okviru njunega velikopoteznega procesa Brdo-Brioni, žal, videti (vsaj na tiskovni konferenci treh predsednikov), da Ljubljano in Zagreb bolj zanima lobiranje o medsebojno sporni arbitraži, kot pa angažiranje EU za pomoč njuni soseščini.
Tako je namesto Evrope, podobno kot pri vseh širitvah, znova prvi vskočil Nato. Odprl je vrata državi, ki jo je pred 18 leti, ko je bila še del Miloševićevega ostanka Jugoslavije, bombardiral, in ki je s svojimi 600 tisoč prebivalci in dva tisoč vojaki za zavezništvo praktično nepomembna. Če seveda ne bi Natovi generali, ki znajo strateško zelo premišljeno prestavljati bucike z zastavicami po svetovnem zemljevidu, z njo dokončno obkolili in s tem »lokalizirali« še zadnjih balkanskih neznank (Srbija, BiH, Kosovo in Makedonija), hkrati pa zapolnili zanje še veliko pomembnejšo vrzel, ki je edina še zevala v Natovi dolgi, krepko proti vzhodu premaknjeni frontni liniji od Baltika do Črnega morja in Sredozemlja na jugu. Kdor ne verjame, naj pogleda zemljevid. Od Estonije do Sirije sta zdaj na pomorski meji pakta le še dve nišni luknjici – ruska enklava Kaliningrad in košček bosansko-hercegovske obale pri Neumu.
Za Nato izjemno pomembni pa sta tudi dve zelo močni simbolni sporočili, pri katerih Črna gora seveda ni nič kriva. Prvo je, da Rusija, ki si je zadnja leta s Putinom in njegovimi oligarhi tako prizadevala s turisti in investicijami očarati od nekdaj proruske slovanske brate, ne bo dobila izhoda na toplo Jadransko morje, in drugo je, da vrata za vse prihodnje širitve Nata ostajajo nepreklicno odprta. Črna gora je dokaz, četudi minimalističen, da zavezništvo ne namerava popustiti, in da so zaman vsi ruski protesti in »mini vojne« v Ukrajini, Gruziji, Moldaviji ali drugod.
Cena, ki jo bo za to simboliko plačala med Natom in Rusijo notranje razpeta Črna gora, ni pomembna. Regionalno je pomembnejši opomin Srbiji in Makedoniji, v čezatlantskem partnerstvu pa namig znova prepozni Evropi, ki si domišlja, da se obrambno lahko »osamosvoji« od vse bolj po Trumpovo čudnega Nata, v resnici pa niti Unije ne zna strateško dovolj premeteno voditi in je temu primerno tudi širiti.
Tiskane izdaje
