Čaj za dva, torta za tri, EU za 27

Če niti trije ključni narodi nočejo več dojeti smisla Evrope, smo z Evropo že precej pri koncu.

Objavljeno
23. januar 2013 18.26
Posodobljeno
23. januar 2013 20.00
GERMANY/
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Je mogoče, da se je v Evropi na ruševinah vojne skupaj zaraslo nekaj tako različnega, kot sta bili pred petdesetimi leti, komaj 18 let po krvavi moriji, videti Nemčija in Francija? Je res, da sta ta dva evropska naroda potem pol stoletja skupaj vodila vse evropske procese združevanja, ki jim ni para v zgodovini kontinenta, in da sta to zmogla, čeprav se zgodovinsko in kulturno, celo po svojem odnosu do dela, pojmovanju nacionalne države in državnih institucij, ne nazadnje pa tudi življenjskega stila, ne bi mogla razlikovati bolj, kot se razlikujeta?

Očitno je. Petdesetletnica elizejske pogodbe je dokaz. Ki pa ga nikakor ne bi smeli razumeti zgolj kot posledico vizionarske daljnovidnosti in z lastno vojno travmo prežetega prijateljevanja med politiki, kar mnogi še danes radi pripisujejo De Gaullu in Adenauerju, Brandtu in Pompiduju, Mitterrandu in Kohlu, Schröderju in Chiracu. Od vseh naštetih sta v resnici, tudi kot človeka, prijateljevala samo Schmidt in Giscard d'Estaing. Vsi drugi si niso bili nič manj navzkriž kot Sarkozy in Merklova ali Hollande in nemška kanclerka.

So pa očitno – v marsičem tudi zaradi gigantskosti naloge, ki so si jo zadali – veliko bolje razumeli tisto, česar današnja »fast food« generacija politikov, ujetih le še med bonitetne ocene in javnomnenjske ankete, nima več časa razumeti. Da vsa ta evropska različnost, ki še danes marsikje ni dosti manjša, kot je bila leta 1963 med Nemčijo in Francijo (kar primerjajte Romunijo in Švedsko), lahko zraste skupaj samo z generacijami maturantov dvojezičnih gimnazij, s sodelovanjem kulturnih inštitutov, s skupnimi zasedanji vlad in parlamentov, izmenjavami študentov ... kar vse še danes prakticirata Nemčija in Francija. Samo tako zastavljeni procesi lahko v desetletjih privedejo do resničnega zbližanja med ljudmi in narodi, ne le med politiki.

To bi moral biti tisti pravi nauk elizejske »zlate poroke«, ki se niti naključno ni zgodila iz ljubezni in ki nikoli ne bi trajala, če se partnerja ne bi ves čas zavedala usodnih posledic njune razveze za celotno Evropo. Zato imajo še kako prav tisti, ki opozarjajo, da bi moral biti prav ta polstoletni proces nenehnih kompromisov med obrenskima sosedama tisti ključni temelj, na katerem bi Evropa strpno, tudi v času krize, gradila edino smiselne, dolgoročno vzdržne rešitve. Če seveda želi obstati in ostati Unija.

Žal se nam v praksi dogaja nekaj točno nasprotnega. In to ne le med »jubilantoma«, ki se kljub usodnosti njune zveze vse pogosteje grdo gledata, ampak tudi med tistimi ključnimi evropskimi »pričami« njune »elizejske poroke« (Britanci, na primer), ki so ves povojni čas Američanom pomagali držati roko nad nemško-francosko zaobljubo. Včerajšnji govor britanskega premiera Camerona, ki je celo pri predsedniku evropskega parlamenta Martinu Schultzu naletel na izjemno ostro kritiko, češ da se gre London demokratično moraliziranje, v resnici pa bi zgolj pobiral češnje z evropske torte, je skrb vzbujajoč dokaz, kako daleč smo že. Če namreč niti trije za Evropo vedno ključni narodi nočejo več dojeti tistega pravega smisla evropskih združevalnih procesov, smo z Evropo že precej pri koncu.