Čar Evrope po 25 letih

Slovenija in Nemčija obletnico meddržavnih odnosov praznujeta januarja, čeprav se je morda najodločilnejši mednarodni dogodek za samostojno Slovenijo zgodil že 19. decembra 1991. Nemška vlada je tedaj sprejela sklep o mednarodnopravnem priznanju naše države z datumom 15. januar in generalni konzul Günther Seibert je tik pred božičem slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu izročil pismo nemškega kolega Richarda von Weizsäckerja. Zunanji minister Hans-Dietrich Genscher je odločitev o odprtju generalnega konzulata v Ljubljani sprejel že novembra, s tem pa tudi pripravil pot, da Evropska skupnost prizna samostojno Slovenijo. Skupaj z Nemčijo sta se za samostojno Slovenijo med prvimi zavzeli tudi Švedska in Islandija, a je prav osrednja evropska država odločila o evropski usodi naše.

Samostojna Slovenija se je rodila med še večjimi prelomi pri gradnji nove arhitekture Evrope po hladni vojni: združitvijo Nemčije, razpadom Sovjetske zveze, osvoboditvijo drugih vzhodnoevropskih držav. Velik del privlačnosti Evrope je bila zahodna blaginja, ki smo jo vsaj Jugoslovani lahko opazovali med obiski v ZRN in drugod, vzhodnim Evropejcem pa ni bilo dovoljeno niti to, zato jih je enako privlačila svoboda, ki so jo predstavljale zahodnoevropske države. Tisti, ki še danes verjamejo, da je bilo Jugoslaviji dovolj dobro tudi brez »Evrope«, pozabljajo na obilno finančno podporo Zahoda Josipu Brozu Titu za njegovo nasprotovanje geostrateškim apetitom Sovjetske zveze. Ko se je ta podpora iztekla, je tudi Jugoslavija zdrsela v neusmiljeno gospodarsko krizo, ki je kasneje proizvedla grobarja Jugoslavije Slobodana Miloševića. In seveda, da bi se zavedali, kako dobro nam je, se moramo samo ozreti k nekdanjim jugoslovanskim republikam, ki ob iztekanju hladne vojne niso imeli naše sreče.

V minulih letih je svojo krizo doživela tudi EU, še posebno evrsko območje. In spet je ritem reševanja dajala Nemčija, ki se je prej sama izvila iz gospodarskega zatona z vračanjem k načelom socialno-tržnega gospodarstva. Ludwig Erhard in drugi akterji ordoliberalizma s tem niso mislili nekakšnega novega socializma, ampak so poudarjali prednosti svobodnih trgov skupaj z omejevanjem monopolov in primerno davčno politiko. Ta lekcija velja tudi danes: države ne posedujejo samostojnosti in pravice do svobodnega povezovanja le zaradi njiju, ampak morajo ustvariti trdne gospodarske temelje za lepše življenje svojih prebivalcev.

Prav razpad Jugoslavije in sovjetskega bloka je dokazal staro resnico, da so večne samo spremembe, to pa – v drugo smer – potrjujejo tudi velikanski uspehi gospodarskega liberalizma pri zmanjševanju revščine v svetu. V času hitrih tehnoloških sprememb pa se status quo maje tudi v razvitih državah, medtem ko marsikje v svetu še vedno ni liberalne demokracije in pravne države. Prek domačih skrajnih nacionalistov, uvoženih islamskih teroristov in odkritih zunanjepolitičnih groženj to vse bolj ogroža tudi Evropo. Treba se je zavedati, kaj nam je pomenila pred 25 leti, da jo bomo znali varovati tudi danes.