Čar prispevka za RTV

Če bi statistiko letošnje inflacije gledali strogo formalistično, bi bili lahko zadovoljni. Januarja so cene življenjskih potrebščin v povprečju celo upadle, februarja pa so ostale enake, medtem ko se je letna inflacija znižala na 1,4 odstotka. V tem pogledu smo bili torej v evroobmočju v družbi peščice najuspešnejših in boljši od povprečja.

A ni vse tako lepo, kot je videti. Prvič, inflacija je na splošno lahko nizka zaradi relativno skromne gospodarske rasti. Kar seveda ni razveseljivo; BDP se v Sloveniji pobira počasneje kakor v evropskih gospodarstvih, po katerih se zgledujemo.
Drugič, statistični podatki o inflaciji niso vedno logični. Že konec lanskega leta se je v našo zavest priplazil strah pred podražitvami hrane in storitev. Utemeljeno, saj so se podražitve surovin in hrane na svetovnih trgih začele prelivati tudi v uvozno odvisno slovensko živilsko verigo. Nova vojna med domačimi trgovci in dobavitelji tega vala ni zaustavila; cene živil iz nekaterih blagovnih skupin so se občutno dvignile.

Podrobnejša analiza inflacijskega indeksa pokaže, da se je hrana v prvih dveh mesecih podražila za kar 3,5 odstotka, kar je največ v zadnjih osmih letih. In čeprav so v isti smeri – navzgor – pritiskali tudi dražji naftni derivati (in bi še bolj, če vlada ne bi ob zadnji podražitvi znižala trošarin), počitnice v paketih, komunikacije, prevoz, alkohol, tobak itn., je bil za izničenje trenda dovolj že po nemarnem začasno znižani prispevek za RTV! Človek se resno vpraša o vsebini in ponderjih statistične inflacijske košarice. Morda bi bilo dobro prisluhniti pripombi, da je treba mesečni indeks jemati s precej rezerve, saj je ključen podatek na letni ravni.

Tretjič, posameznega potrošnika zadene rast cen hrane bolj, kakor to zazna uradna statistika. Najprej iz povsem psiholoških razlogov, ker mora čedalje večji delež dohodka nameniti za hrano, pa tudi zato, ker se njegova košarica lahko zelo razlikuje od statistične.

In nazadnje: tudi napovedi so slabe in treba jih je jemati skrajno resno. Nove podražitve hrane, energentov, storitev, pritiski na plače – vse to vodi v nadaljnje zniževanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Začarani krog, iz katerega se sicer Slovenci znamo izviti, ker imamo veliko izkušenj z inflacijo, je pa naporno in nevarno. Kakor pravi ekonomist Maks Tajnikar, morda celo bolj kot proračunski primanjkljaj.