Carinski zid, za katerega bo Ameriki (mogoče) plačal svet

Preprosti stavki, v katerih se izraža ameriški predsednik Donald Trump, razkrivajo tudi, da preprosto – celo popreproščeno – razmišlja.

Izbira »terapije«, ki bi jo najraje predpisal za zdravljenje kroničnega ameriškega primanjkljaja v trgovanju s svetom, je nov dokaz površnega razumevanja mehanizmov, ki urejajo mednarodne gospodarske odnose. Da bo ironija še večja – glavni arhitekt sedanje ureditve so prav Združene države Amerike, ki so se skozi IMF, Svetovno banko in WTO v desetletjih po drugi svetovni vojni uveljavile kot najvplivnejša država na svetu.

Velik paradoks je tudi, da so kritiki takoimenovane brettonwoodske ureditve vedno znova trdili, da največ koristi prinaša ZDA, danes pa je Donald Trump tisti, ki toži, da je njegova država žrtev »nepravičnih« praks pri trgovanju.

So carine (ali druge oblike trgovinskih ovir), ki bi jih ZDA na svojih mejah očitno najraje postavile proti vsemu svetu, res ukrep, ki bo obudil tamkajšnjo proizvodnjo, povrnil industrijska delovna mesta in zvišal dohodke in življenjski standard Američanov?

Dostopni podatki temu ne pritrjujejo. Desetletja sproščanja trgovine (kar pomeni zniževanje carin in drugih ovir na globalni ravni) so najbrž res prispevala k zmanjšanju proizvodnje (fizičnih izdelkov) v ZDA, vendar so Američani na račun cenejšega uvoza povečali svoj razpoložljivi dohodek in razvijali storitvene dejavnosti. Vzporedno s tem so ameriška podjetja vedno bila dobra investicijska priložnost za tuje vlagatelje, prav tako pa tisti, ki so Američanom veliko prodajali (na primer Kitajska, izvozniki nafte) niso nikoli imeli pomislekov, da ne bi kupovali obveznic ameriške države.

Enostransko in parcialno uvajanja carin lahko pomeni tudi začetek demontaže sistema, ki je doslej deloval, čeprav ni idealen. Ameriški ukrepi – če bodo res obveljali – bodo nujno spodbudili povračilne ukrepe drugih držav. Okoliščine neprijetno spominjajo na čas velike gospodarske depresije v 30. letih 20. stoletja, ko so se velesile zatekle v gospodarski protekcionizem, »ciklus« pa se je končal z uničujočo svetovno vojno.

Povojni sistem je bil zgrajen tudi zato, da bi omogočil razvoj državam, ki so bile še pred nekaj desetletji skrajno revne. Ena od njih je Kitajska, ki danes vse bolj postaja izzivalka primata ZDA. Jasno je, da gre ta možnost Američanom na živce, prav tako pa je jasno tudi, da je s trgovinskim nacionalizmom in izolacionizmom ne bodo mogli odpraviti.

Pravi problemi industrije v ZDA namreč niso cenejši izdelki iz uvoza, pač pa njena nekonkurenčnost na svetovnem trgu. Kot učijo izkušnje drugih držav – na primer nemške, pa tudi slovenske – je zdravilo za to samo trdo delo doma. Kazanja mišic drugim ni dovolj.