Tiskane izdaje
V zadnjem času se zdi, da turške oblasti v svojem odzivanju na proteste vse hitreje izgubljajo razsodnost. Namesto, da bi se povsem legitimnih zahtev tistega dela družbe, ki se počuti ogroženega zaradi naraščajoče islamizacije in samovolje oblasti, lotil z dialogom in umirjanjem razmer, se je premier Recep Tayyip Erdoğan osredotočil na nepopustljivi repertoar žalitev, pendrekov in solzivca. Mož, ki je ob prihodu na oblast pred desetletjem poleg ekonomskega razcveta obljubljal tudi demokratično prenovo maloazijske sile, je z napovedjo povečanja policijskih pooblastil, s katero je še podkrepil prikrito grožnjo svojega namestnika s pošiljanjem vojske na ulice, pravzaprav odkrito pritrdil obtožbam o naraščajoči avtoritarnosti njegove vladavine.
Moč korumpira, so Erdoğanov gradualni obrat k avtoritarnim praksam vladanja, ki je z vso silo izbruhnil na plano ob protestih zaradi načrtovane pozidave istanbulskega parka Gezi, povzemali komentatorji z vseh vetrov. Publicist in dolgoletni dopisnik iz največjega turškega mesta Andrew Finkel je ta proces že pred časom nadvse pronicljivo postavil v kontekst Tolkienove knjižne uspešnice Gospodar prstanov. Turški premier, tako Finkel, doživlja moment hobitovskega junaka Froda Bagginsa, saj je od svojih predhodnikov dobil Prstan mogote (avtoritarno mašinerijo za obračunavanje s političnimi nasprotniki), ki bi ga, nekoč tudi sam njegova žrtev, moral odvreči v ognjeno nedrje Gore pogube. A dlje ko ga ima na prstu, težje se je ločiti od njega.
Glede na dogodke, ki se v zadnjih tednih odvijajo na ulicah turških mest, pa lahko Finklovo prispodobo popeljemo še korak dlje. Zaradi težko razumljivega povsem brezkompromisnega in nasilnega odziva oblasti na miroljubne ulične proteste se namreč zdi, da Erdoğan postaja vse bolj podoben nekemu drugemu junaku omenjene uspešnice, z močjo prstana povsem zaslepljenemu Gollumu, ki je za posest mogočnega rekvizita pripravljen žrtvovati vse in še več. V tem kontekstu bi lahko, z malce domišljije, razumeli tudi »protiprotestniško« zatekanje turškega premiera k množičnim shodom svojih privržencev, s katerim poskuša demonstrirati svojo priljubljenost, dejansko pa neti potencialno katastrofalen (ne le) kulturni spopad med moderno, sekularno Turčijo in njeno verno, tradicionalno različico.
Velike ambicije Erdoğana so dejstvo. Javna skrivnost je, da hoče z načrtovanimi ustavnimi spremembami vpeljati predsedniški sistem, na čelu katerega bi lahko svojo vladavino podaljšal vse do praznovanja stoletnice moderne Turčije leta 2023, ko bi se lahko, kot so prepričani njegovi somišljeniki, na krilih ekonomskega razcveta (pod pogojem, da se bo ta res nadaljeval) vpisal v zgodovino z enako veliki črkami kot njen legendarni ustanovitelj Mustafa Kemal Atatürk. A samovolja od moči opijanjenega vladarja, ki je za utišanje razumnih kritik svoje vladavine pripravljen tvegati celo nevarno zaostrovanje družbenega razkola, grozi z izničenjem dosežkov hitrega vzpona zadnjega desetletja, Erdoğan pa bo v tem primeru odšel v zgodovino s precej manj bleščečo dediščino, kot si jo želi.
