Čarovnice na grmado!

Kitajci okoli nas, naši politiki pa medtem pišejo pisma proti lastnim državnim projektom inkviziciji v Bruselj.

Objavljeno
15. april 2019 06.00
Posodobljeno
15. april 2019 06.00
Prihod tovornega vlaka v Kočevje. Foto Roman Šipić
V petek je po dolgih letih spet pripeljal vlak v Kočevje. Dogodek za Dolenjsko in japonske robote. Torej se da!

Res so novo progo po stari trasi gradili skoraj deset let. In res bo trajalo še vsaj eno leto, preden bodo namestili vse varnostno-signalne naprave. Ampak! Ste morda kje slišali, da je kdo po naključju nasprotoval gradnji te proge? Rdeči ali črni? So v parlamentu sklicevali alarmantne seje, so zasliševali hudodelske graditeljske kriminalce in koruptivneže? Je morda odločalo vrhovno ali ustavno sodišče? Sta bila dva referenduma? Je kakšen vilinček pisal pismo bankam, naj nikar ne dajejo denarja? So Kočevci spraševali Sorgenfreia, ali se proga izplača? Je morda kdo trdil, da je sto let stara trasa zastarela, da so projektanti zanič, izvajalci z Balkana? Je Zvonko Esdeesovski morda (podobno kot leta 2012 za Luko) rekel, da se proga ne bo izplačala niti če za 4500-krat povečajo proizvodnjo na Dolenjskem? So se morda oglasili koprski žerjavisti, da bi morali prej graditi drugi tir? Čudno, nič od tega!

Proga do Kočevja je dolga 49 kilometrov in nima zahtevnih objektov. Stala je sto milijonov evrov, po njej bodo vozili trije tovorni vlaki na teden. Ko bodo nameščene varnostne naprave, bo šlo po njej 20 potniških vlakov na dan. Po njej bodo na leto morda lahko nekoč z vlaki pripeljali 200.000 ton tovora.

Drugi tir bi stal po vseh pametnih izračunih osemkrat več. Na teden zdaj na skrajno dotrajani progi na robu zmožnosti vozi 600 vlakov in samo en potniški vlak na dan. Na leto zdaj tam prepeljejo 15 milijonov ton tovora, z drugim tirom bi prišli na 30 milijonov ton. Torej vsaj 150-krat več, kot bodo nekoč iz Kočevja.

Odbor direktorjev Evropske investicijske banke bi bil moral v sredo odločati o 250 milijonih posojila drugemu tiru, a je bil ta drobiž zanje tako nepomembna tema, da so jo brez sleherne sence strokovnega dvoma prenesli, menda z dobrimi nameni. Enim se je mudilo domov na pozno kosilo, drugim v ženino naročje, tretjim v fitnes ali na jogo, četrti so imeli neodložljive nujnosti, nekomu je zbolel doma kanarček ... In tako je, glej, kakšno naključje, naneslo, da bo Slovenija morala še malce počakati. (Malce?) Še prej so vrlim avtorjem investicijskega programa toplo priporočili, naj znesek oklestijo za približno 130 milijončkov. Pa še dodatna geološka dela naj naročijo, ker da se finančni direktorji EIB menda bojijo kraških lukenj. Glede denarja so se bankirji, joj, kako zoprno, postavili na nasprotno stališče od gospoda Vilija, ki jim je dokazoval ravno nasprotne številke, namreč veliko dražjo gradnjo. Nič pa bruseljski centralni bankirji ne rečejo na jasne indice, da že vrsto let nadpovprečno cuzajo pohleven ljubljanski bančni cvetober.

Po špijonskih zvezah smo dobili razkritje stališča italijanskih logistov, ki že prepričujejo tuje partnerje z Vzhoda, da drugega tira tako in tako ne bo. Sleherna podobnost z Gašperšičevo napovedjo je zgolj naključna. Ljubljanske ministrante pa je strah, da bi v Bruslju izvedeli, kako se pripravljajo na plan B in mrzlično iščejo drugega, po vsej verjetnosti dražjega posojilodajalca za edini sveti tir.

Slovenci so povedali vse o sebi, ko so začeli razglašati, da so prisluhi nekaj običajnega, in sklenili, naj se v prihodnjih tednih in mesecih parlament raje spravi nad agenta in arbitra, ki sta pomagala Hrvaški. Če je to res najpomembnejša tema, potem se v 500 letih pod Triglavom ni spremenilo nič: še zmeraj delajo grmade in se naslajajo nad sežiganjem čarovnic. Takšno je bilo slovensko sporočilo svetu v zadnjih tednih. Kitajci so prišli tudi v Italijo, v Trst, v Pariz in celo k Angeli Merkel. Torej k vsem, razen k nam.

Naši politiki pa so medtem pisali pisma proti lastnim državnim projektom inkviziciji v Luksemburg in Bruselj. Drugi so šli v Dubrovnik, da so se lahko nedaleč od pelješkega mostu klanjali mandarincem. Plenković in drugi največji ameriški prijatelji so se tam prerivali in kar tekmovali, da bi jim kitajski predsednik podelil blagoslov. Šarec se je pohvalil, da je Kitajca povabil v Slovenijo. Naši agenti nam še niso sporočili, ali so mu Kitajci povedali, da so že bili pri železnograditeljih in da jih nihče niti povohal ni. Zato je pametneje, da se držimo stare navade in še naprej pripravljamo grmade. Bodo še prav prišle in bodo v tradicionalno slovensko veselje. Čarovnic še nikoli ni zmanjkalo.