Tiskane izdaje
Počasi. Ko gre za oblikovanje nove vlade, gre vse tako počasi! Čeprav v resnici tokratno povolilno dogajanje v zvezi z nastajanjem nove vlade ni ravno najpočasnejše v slovenski zgodovini, pa je tak vtis, ki je nastal v javnosti, razumljiv. Porajajo ga razmere v okolju, ki se srečuje z veliko gospodarsko krizo. Ta pa ni zgolj posledica mednarodne finančne krize in slabega vodenja slovenskih podjetij, ampak tudi slabega delovanja slovenske vlade in njenih napačnih odločitev – še bolj pa neodločitev, odsotnosti kakršnihkoli odločitev.
To velja zlasti zadnjih nekaj mesecev, odkar je vlada Boruta Pahorja dobila nezaupnico. Od takrat v tej vladi vse stoji. Ne sprejema se nobenih odločitev, ne pripravlja se novih zakonskih predlogov in ukrepov. Uslužbenci po ministrstvih že dobrega pol leta ne počnejo dosti drugega, kot da brezdelno čakajo na novega šefa.
Življenje pa gre seveda naprej. Ne ustavi se skupaj z vlado. Kriza se nadaljuje z enako in še večjo intenzivnostjo, usihajoče gospodarstvo išče načine, kako se prav odzvati na spreminjajoče se okolje, in tudi politika bi morala iskati svoj del odgovorov na izzive, ki jih prinaša kriza. Namesto tega pa se vsaj zadnjega pol leta, v bistvu pa že več kot eno leto ukvarja zgolj sama s sabo. Tega, da je Slovenija v hudi krizi in da politika nosi svoj del odgovornosti za izhod iz nje, noče in noče sprejeti. Čas ji teče čisto drugače.
Če se kdo še spomni: Pahorjevo vlado je bilo treba predčasno zamenjati ravno zato, ker nismo trpeli njene neodločnosti, ker ji ni uspelo sprejeti in izpeljati potrebnih ukrepov, ker je bila neodzivna, kriza pa terja odziv, in to takoj. Odkar pa je vlada padla, se nenadoma nikamor več ne mudi. Vzamemo si ves potreben čas, za vsako fazo v postopku največ časa, kar ga je dovoljeno.
Pa bi čisto lahko že v začetku leta imeli novo vlado. Za svete tri kralje, kot je obljubljal predsednik republike Danilo Türk. Volilni izid je bil znan že nekaj ur po zaprtju volišč 4. decembra. Čeprav je bilo na uradni izid volitev zaradi proceduralnih pravil treba čakati še dva tedna, bi že v tem času stranke lahko dosegle dogovor o oblikovanju vladne koalicije. Če se je res tako mudilo z oblikovanjem trdne in operativne vlade – in se res je –, bi se lahko stranke s količkaj sorodnim programom zbrale okrog zmagovalke volitev, odbori za oblikovanje vladnega programa bi lahko zasedali noč in dan, dokler ne bi dosegli dogovora o tem, čemu bo vlada posvetila pozornost in kakšne politike bo oblikovala za izhod iz krize. Ko bi bili uradni rezultati objavljeni, bi lahko takoj predsednika republike obvestili, kakšen je njihov usklajen predlog za mandatarja, in že čez dva dni bi državni zbor lahko glasoval o njem. Ker bi medtem uskladili tudi kadrovsko sestavo vlade, bi v naslednjem tednu lahko potrdili tudi novo vlado.
Vse to bi se gotovo tudi zgodilo, če na volitvah ne bi zmagala napačna stranka. Vse predvolilne ankete so kazale, da bo zmagala SDS, in vse stranke so si pripravile scenarije za ta izid. Potem pa je največ glasov na volitvah dobila Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića. Na to v drugih strankah niso bili pripravljeni. Jankovića niso hoteli za predsednika vlade. Še v SD ne. Vse nadaljnje dogajanje je samo iskanje načina, kako bi vendarle oblikovali vlado, kakršno so si zamislili pred volitvami.
Neposredno zavrniti si Jankovića vendarle niso upali, ker so se bali gneva Jankovićevih volivcev in tudi pričakovanj splošne javnosti, saj je doslej veljalo, da mesto predsednika vlade pripada predsedniku stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov. Zato je bilo treba Jankovića najprej prikazati kot zgubarja, javnosti pa jasno predstaviti, da ne more sestaviti koalicije.
Potem je pot mandatarstva na stežaj odprta Janši, tako kot so si vsi skupaj predstavljali že ves čas. Tako lahko razumemo, zakaj je Lista Virant najprej sprejela povabilo v Jankovićevo koalicijo, potem pa naredila vse, da te koalicije ne bi bilo. Lahko razumemo, zakaj so Desusovega Karla Erjavca morali v njegovi stranki skoraj prisiliti, da je privolil v to, da Desus v prvo podpre Jankovića. Razumljivo postane tudi ravnanje Boruta Pahorja, ki je najprej takoj po volitvah razlagal o neprimernosti Jankovića za mandatarja, ker da je avtokrat, potem pa je mirno glasoval zanj. Tudi Pahor raje vidi, da je predsednik vlade Janša.
Današnje glasovanje v državnem zboru, ki v drugem krogu za mandatarja postavlja Janšo, je tako predvsem sanacija neželenega volilnega rezultata. Tisto, česar politični amaterji iz Pozitivne Slovenije niso znali izpeljati, bodo izpeljali stari politični mački. Pa čeprav so prav stari mački s svojo politično pretkanostjo, ki nima posluha za blaginjo države, soodgovorni za gospodarsko nazadovanje in padec kvalitete življenja v Sloveniji.
