Čas za cunami humanosti

Svetovnim hegemonom se zdaj ponuja priložnost za plemenitost, Ameriki, da svojo prisotnost v Tihem oceanu obarva s humanim delom, in Kitajski, da svojo povečano moč sosedom prikaže kot resnično željo po harmoniji.

Objavljeno
13. marec 2011 19.06
Posodobljeno
13. marec 2011 19.25
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
Danes ni pomembnejšega dogodka od japonskega boja s posledicami potresa in cunamija. Še enkrat se je pokazalo, kako nemočen je človek proti naravi, in danes je priložnost, da človek pokaže, kako močan je v tragediji.

Tako kot bodo vojaki žrtvam prihiteli na pomoč in letalonosilke postale reševalne ladje, s katerih ne bodo leteli bombniki, ampak bodo iz njih prihajali zdravniki in graditelji porušenih poti.

Čas je, da ves svet »trdo moč« pretvori v »mehko«, ki jo človeštvo tako ali tako veliko bolj potrebuje. Svetovnim hegemonom se zdaj ponuja priložnost za plemenitost, Ameriki, da svojo prisotnost v Tihem oceanu obarva s humanim delom, in Kitajski, da svojo povečano moč sosedom prikaže kot resnično željo po harmoniji.

Katastrofe bodo vedno razmišljanje o tem, kar smo že začeli jemati za neizpodbiten dokaz napredka.

Do petka smo vsi poveličevali facebook in digitalna sredstva za demokratične revolucije na Bližnjem in Daljnem vzhodu, potem pa se je naenkrat pokazalo, da računalniki in mobiteli prenehajo delovati, ko jih poplavi voda. Japonska, najsodobnejša članica sodobne družine, nas zdaj opominja, da moramo imeti alternativo za vsak tehnološki korak, ki ga napravimo. Ali ni bilo že zdavnaj treba razmisliti, kako bi bil videti planet, če bi naenkrat zmanjkalo elektrike in bi bile vse baterije prazne?

Načeta nuklearka nas opominja, da moramo znova premisliti, kaj je »čista energija«. Tudi Japonci si postavljajo vprašanje, ali je v srečanju z nepredstavljivo kaprico tresočih se tal dober tehnični dizajn dovolj.

Močan potres in en sam val sta vse postavila pod vprašaj. Varnost je za petnajst minut postala krhka iluzija. Državna, gospodarska in vojaška moč so se razstavile v nepopisno človeško tragedijo. Kot vedno bo tudi zdaj denar pomagal do lažje gradnje porušenih hiš, toda pokazalo se je, da ni pomagal preprečiti katastrofe. Tega se je treba zavedati tudi v prihodnje.

Naj se začne cunami humanosti. Danes smo vsi Japonci. Tako kot skupaj jočemo pred prizorom apokaliptičnega uničenja. Tako kot si postavljamo vprašanje: je človek najslabši takrat, ko se mu zdi, da je s tehnologijo in z jedrsko fuzijo premagal naravo? Tako kot nam cunami še enkrat v obraz govori, kako smo vsi enako umrljivi.