Reformo trga dela si je vlada določila za eno od prioritet svojega mandata. Prvotni predlog, kaj vse naj bi bilo po novem drugače, se je počasi, a vztrajno krčil. Sindikati so kaj hitro dosegli, da redefiniranje odpovednih razlogov, denimo zaradi porušenega zaupanja, ni niti postalo predmet razprave, le sprememba določil o sporazumni prekinitvi pogodbe o zaposlitvi je še ostala. Pa še ta je delavcem ponujala več od veljavne ureditve – po novem bi namreč zaposleni lahko bil upravičen do nadomestila za brezposlenost, kar zdaj ni, pa še 15 dni bi imel časa, da odstopi od sporazuma.
A je ta predlog za sindikate nesprejemljiv in to je tudi vzrok, da so se socialni partnerji dokončno razšli brez kakršnegakoli dogovora. Na prvi pogled je pravzaprav težko razumljivo, da zastopniki delavcev zapustijo pogajalsko mizo zaradi nečesa, kar je za zaposlene boljše, kot je sedanje stanje. Vendar velja pogledati širše.
Izhodišče sindikatov je ves čas bilo, da večje reforme ne potrebujemo in da se zakona o delovnih razmerjih ne odpira. Ne skrivajo, da ne želijo sprememb na tem področju. Zdaj je na potezi politika. Premier Miro Cerar je jasno povedal, da pričakuje rezultate na področju fleksibilizacije in hkrati zagotavljanja varnosti delavcev. Vlada ima možnost, da vloži neusklajen reformni paket v zakonodajno proceduro, pri čemer so stališča in pristopi ministrice za delo in njenega gospodarskega kolega precej nasprotna.
A s tem tvega konflikt, gotovo s sindikati, morda tudi z delodajalci, in prekinja tradicijo socialnega dialoga. Ali si vlada eno leto pred volitvami lahko privošči še eno fronto s sindikati? Že z urejanjem anomalij in z zdravniki primerljivih poklicev ima kar nekaj težav. Po drugi strani pa – ali lahko kar odstopi od enega od prioritetnih projektov? Za pravi odgovor bo potebovala veliko politične modrosti.
Tiskane izdaje
