Čas za reakcijo

Kljub temu nekateri dekani že tedne vztrajajo, da so naredili vse tako, kot je prav. Res?

Obstaja še nekaj pomembnih pravil, tudi če pozabimo na očitke inšpektorja. Univerza (in ne njene članice) je pravna oseba, torej tudi delodajalec, v imenu katerega se na pogodbo o zaposlitvi posameznikov na vseh fakultetah podpiše rektor. V njenem statutu je tudi zapisano, da splošne akte o materialnem poslovanju in delovnih razmerjih na univerzi sprejema upravni odbor. Zato bi moralo biti jasno, da si dekani ne morejo mimo univerzitetnih pravil izmisliti svojih pravilnikov in odredb. Še manj pa bi smeli odrejati stalno pripravljenost sami sebi. O tem bi verjetno lahko kaj rekla tudi komisija za preprečevanje korupcije.

Na eni od fakultet je bilo med letoma 2012 in 2014 v stalni pripravljenosti od 46 do 59 zaposlenih, predvsem vodstvenih kadrov. Skupno so jim izplačali 436.700 evrov bruto. Ta številka bo še višja, ko se bo fakulteta odločila, da javnosti predstavi, kakšne zneske si je izplačala letos in pred letom 2012. Kot kaže, bo to storila šele, ko bodo potekli zakonski roki, po katerih to mora storiti. Morda bo prej uporabila tudi vsa razpoložljiva pravna sredstva. Vprašanje za računsko sodišče: je to res gospodarna poraba javnega denarja?

Stalno pripravljenost so nekateri svojim šefom odredili z enim sklepom kar za naslednji dve leti. V pripravljenosti pa so morali biti posamezniki podnevi in ponoči, vse dni in vse konce tedna. To ni niti v skladu z zakonom o delovnih razmerjih, po katerem delavcu znotraj 24 ur pripada nepretrgoma najmanj 12 ur počitka. Več o tem bi lahko dekanom razložil inšpektorat za delo.

Tudi osebno mnenje rektorja Univerze v Ljubljani Ivana Svetlika je, da dodatek za stalno pripravljenost ne pripada ne vodilnim ne akademskemu osebju, temveč le tistim na univerzi, ki imajo fiksni delovni čas in od katerih se zahteva, da so na razpolago zunaj delovnega časa. Kljub temu razume nezakonito izplačilo, kot kaže, več kot milijona evrov dodatka podobno kot minister za javno upravo - kot nesporazum in ne kot napako, ki bi bila »tako velika, da bi bilo treba radikalno poseči v smislu zahtev po odstopih«. Tudi minister za finance Dušan Mramor je včeraj kot nekdanji dekan ekonomske fakultete razlagal, da so preprosto le želeli biti med najboljšimi na svetu, kar je zahtevalo izjemen napor. To s stalno pripravljenostjo nima nič, je jasno tistim, ki so prebrali kolektivno pogodbo.

Pričakovali bi, da bi vsi omenjeni prevzeli odgovornost in brez sprenevedanja začeli vračati denar. Ampak ne. Očitno so ključni ljudje izgubili občutek ne le za to, kaj je zakonito, temveč tudi, kaj je prav. Gre za ugled institucij, ki bi morale predstavljati zgled in dobre prakse državljanom, zato je izgubljenim posameznikom treba nastaviti ogledalo. Tudi zato, da se zaščiti znanje kot tako.

Pravila, kako se kdo odstavi, so zapisana in javno dostopna.