Čas za rošimčiče

Ko Ana Roš v teh dneh prepušča žezlo najboljše ženske chefinje na svetu naslednici, je vinar Marjan Simčič prepričal stroko, da ima najboljšo steklenico vina na svetu. Dosežek je še toliko slajši, ker je na prestolu zdaj rebula, avtohtona – ali menda, bolje rečeno, udomačena – sorta briških gričev. Slovenija je s tem brez dvoma in dokončno dobila mesto med največjimi in prepoznavnimi vinarskimi državami, čeprav bi si morala glede na tradicijo in ne glede na to, da so skozi zgodovino nad njo plapolale številne zastave drugih držav, takšen status izboriti že zdavnaj.

Dosežek obeh je fascinanten. V zgolj letu dni sta se Slovenca povzpela na vrh kulinarično-vinarsko-družabne dejavnosti, ki je zdaj najbrž uspešnica brez primere. Naj mi zaradi vojn in lakote osiromašen preostali svet oprosti. Toda nič se ne zdi v današnjih časih tako pomembno, kot je dobra hrana. Je nekakšen statusni simbol in za krožnik najbolj prepoznavnih stvaritev posameznikom ni težko prepotovati zemeljske oble. Posredni učinek kuhinje Ane Roš je, da se v marčnem tednu po Posočju potikajo Avstralci, ki jim turobno mrzlo vreme niti najmanj ne more pokvariti iskanja užitkov. Ko smo se torej najmanj dve desetletji trudili za prepoznavnost države, lahko zdaj rečemo: to je to.

V primeru obeh dosežkov pa gre poudariti še nekaj: šampiona, ki sta osvojila svet, živita dobrih 40 kilometrov narazen. Takšna razdalja je majhna celo za slovenske razmere. Ali znamo ceniti privilegij, da lahko v Sloveniji jemo najboljšo hrano na svetu, čez slabo urico pa že pijemo najboljše vino pod tem soncem?

A ne gre samo za naključje samoumevne povezanosti hrane z vinom. Najkrajša pot od enega do drugega pelje prek Čedada, ki je – tako kot preostala furlanska ravnica – kljub narodnostnim in kulturnim razlikam ter nehumanim političnim režimom v preteklosti zaznamoval tudi briško in posoško slovansko dušo. Ne glede na propustnost meje je bilo vredno pobrati koristno znanje in ga nato izpiliti do presežka. Slovenska mejnika na najvišji ravni sta plod znanja, naprednosti, drznosti in trdega dela, a tudi zaradi občega bogastva obmejnega območja.

Pridobljeni nazivi in krone niso neponovljivi. Morebiti celo nasprotno. Ni jih malo pri nas na najvišji kakovostni ravni, ki nimajo ničesar več s pregovorno slovensko skromnostjo, temveč tako kot Ana Roš in Marjan Simčič stremijo k popolnosti. Toda na področju, ki ga merimo s čutili, nekdo lahko reče, da je vino »briljantno, čeprav samo odtočeno s postopkom dekantacije brez filtracije«, drugi pa prisega na rdečo kislico starega očeta. V svetu stotih ljudi in stotih okusov torej popolnosti ni, kar pa zgolj odpira vrata novim idejam. Mejniki so tako izzivi, ne pa cilj.