Čas za življenje

Življenje je čarobno darilo; kako ga bo unovčil, komu in čemu bo v letih in desetletjih, dandanes nemalokrat tudi že v stoletju in več življenja, posvetil svoja prizadevanja, čustvovanja, hotenja in hrepenenja, je odvisno od vsakega posameznika. Unikatnega recepta ni.

Vse preveč povsem nepredvidljivih filigranskih momentov in turbulentnih elementov prekriža človekovo življenjsko pot, navidezno nepomembnih, hipnih, prehodnih, a marsikdaj usodno obarvanih. Takšnih, ki človeka pustijo nemočnega, tako bolečih, da se zdi, da življenjska moč izpuhti v hipu, zmožnost za ukrepanje, čeprav znana, preverjena in tudi že preizkušena, pa postane pozabljena.

Dogodki, ki presenetijo ne le v starosti, ampak včasih tudi v rosni mladosti, marsikdaj v cvetu življenja, učinkujejo kot slana na cvetno popje. Poglejmo samo nenadni srčni zastoj, ki človeku lahko v trenutku ukrade življenje, polno načrtov in ciljev. Seveda pa je tudi takšni neprijazni prelomnici v vitalni epopeji mogoče prekrižati načrte, če je v bližini nekdo, ki zna pravilno ukrepati, ki se ukrepanja ne boji, saj ve, da stanja obolelega ne more prav v ničemer poslabšati, ki si upa priskočiti na pomoč in začeti z oživljanjem. Najbolje z defibrilatorjem. Podatki kažejo, da se za to bitko za življenje drugega pri nas odloči bistveno manj ljudi kot v bolj ozaveščenih predelih stare celine; v Sloveniji se takojšnjega oživljanja loti slaba tretjina očividcev, drugod se delež giblje med 50 in 70 odstotki.

Tovrstnega ukrepanja se res velja naučiti, saj je lahko neprecenljivo. Ko se ljubljena oseba v hipu, iz polnosti življenja, sesede in postane ujetnica nepremičnega telesa, iz katerega življenje začne vidno polzeti, za vedno in za večno, je najslabše, če človek nič ne ukrene. S takojšnjim oživljanjem pa je mogoče preprečiti znano statistiko, po kateri se možnost za preživetje srčnega zastoja vsako minuto zmanjša za deset odstotkov. Na Slovenskem iz leta v leto nenadni srčni zastoj doživi okoli 1600 ljudi, veliko jih umre – pa ne bi bilo treba, da je tako. Če nekdo, ki je v bližini, zna in si upa uporabiti defibrilator takoj oziroma v manj kot petih minutah po kolapsu, se verjetnost za rešitev življenja bistveno poveča. Dokazano.

Podobno je pri možganski kapi, ki prav tako udari kot strela z jasnega, kadarkoli v dnevu, tudi sredi noči. Dobro je (s)poznati znake, ki povedo, kaj se je zgodilo drugi oziroma dragi osebi – večina tovrstnih dogodkov se namreč pripeti v domačem okolju. In ukrepati, nikoli čakati.

Tudi v tem primeru gre za neizprosno tekmo s časom, saj pri tej najpogostejši nevrološki bolezni vsako minuto odmre dva milijona nevronov. Posledice so hude, četudi človek preživi. Hitro ukrepanje, ki omogoči začetek zdravljenja s trombolizo v časovnem okviru štirih ur in pol, lahko prepreči invalidnost. Lahko pomaga ohraniti ne le življenje, ampak tudi njegovo kakovost, njegovo lepoto.

Zato ne pozabimo – treba si je vzeti čas za življenje. In ukrepati, ko je to nujno – da ga ohranimo.