Čeferina II. ne bodo našli

V zadnjih tednih je bilo zanimivo spremljati, kako plebiscitarno so podprli Aleksandra Čeferina rojaki. Tako enotne podpore ni užival še noben funkcionar ali politik pri nas in začasno se je zdelo, da je po 25 letih napočil čas za pobeg iz lokalno omejenega ekosistema in nekoristnih ideoloških okovov. Čeferin je zasluženo porazil »tekmece«, evro-azijskim narodom pod dežnikom Uefe je predstavil skupni cilj in z edinim protikandidatom opravil kot Real Madrid s kakšnim španskim nižjeligašem. Čeferinova zmaga prinaša nov izziv za slovenski nogomet, ki se imenuje: Kako najti naslednika, ki bo dovolj učinkovito vodil heterogeno organizacijo, kakršna je Nogometna zveza Slovenije?

Samostojna NZS je spoznala značajsko različne predsednike z različnimi slogi vodenja in različno ravnijo menedžerskih znanj. Rudi Zavrl je osamosvojil zvezo, jo vključil v mednarodne integracije, kot sta Uefa in Fifa, znal je najti pragmatične sodelavce, med njimi intelektualca Frantarja in Ilešiča. Kot nekdanji nogometaš in pravnik je NZS vodil na gosposki način in gojil dobre odnose s sosedi. Njegov naslednik Ivan Simič se je med vsemi najbolj zavedal, kaj pomeni uvrstitev reprezentance na veliko tekmovanje; pred nekaterimi ključnimi tekmami je igralcem podvojil premije, darežljiv je bil tudi v postafriškem obdobju. Toda, saj veste: denar lahko odstrani težave, lahko pa jih naredi ... Kdo ve, morda bi moral odstopiti že v Južni Afriki ob skandiranju reprezentantov »Simka, lopove«, četudi so ti največ iztržili prav z njim.

Turbulentne razmere je umiril Aleksander Čeferin, ki je opravil s spornim posrednikom med reprezentanti in NZS, zadolženo združenje klubov je vrnil pod okrilje zveze, 1. SNL pa na televizijo, naposled je zraslo središče na Brdu. Toda, kot je nedavno zatrdil tudi Čeferin, pred novim predsednikom NZS je veliko izzivov.

Številna imena domnevnih kandidatov za Čeferinovega naslednika, ki so v zadnjih dneh zaokrožila v javnosti, na prvi pogled delujejo kot slaba šala, kaj šele, da bi lahko v nogometni družini računali, da bi z njimi odgovorili na izzive. V zakulisju vendarle krožijo trije scenariji: nekateri vplivni akterji želijo prepričati za vrnitev Rudija Zavrla, ki bi poskušal v enem mandatu »najti in vzgojiti« optimalnega kandidata za predsednika prihodnosti, drugi iščejo Čeferinovega dvojnika, tretji »novo pot«. Druga možnost bi bila a prióri obsojena na neuspeh: novi predsednik Uefe je bil namreč edinstven po številnih merilih. Načrt prvih je zanimiv, vselej je možna tudi tretja, »nova« pot.

Prvi mož Uefe ima prav, ne bi bilo modro, če bi konec leta na položaj predsednika NZS izvolili nekoga le zato, da stol ne bo sameval. Izzivov namreč ne manjka – gre za: 1) morebitno grožnjo z nelikvidnostjo Maribora zaradi neučinkovitega razmerja med maso plač in uspešnostjo v Evropi, 2) usodno odvisnost Olimpije od enega plačnika, 3) možnost stečaja Kopra, 4) obuditev Prekmurja, 5) oktobrski »biti ali ne biti« za selektorja, 5) vselej aktualne zahteve sodnikov in še bi lahko naštevali ...