Tiskane izdaje
Napis Celice ni mogoče prodati, s katerim so umetniki iz Kulturnoumetniškega društva Sestava polepili hostel Celica na Metelkovi v Ljubljani, je jasno sporočilo tako ljubljanski kot državni oblasti, da je to tako pomemben kulturni, zgodovinski in arhitekturni objekt, da ga ni mogoče prodajati. S tem niso hoteli povedati le, da mora zaradi svoje večplastne pomembnosti ostati v javni lasti, temveč tudi, da ga niti ni mogoče prodajati kot navadno nepremičnino oziroma kot poslovni prostor.
Tako se jim najbolj sporna niti ne zdi izhodiščna dražbena cena 2,34 milijona evrov, kolikor naj bi za to svetovno znano turistično, zgodovinsko in umetniško znamenitost iztržila MOL kot njena lastnica, temveč da v mestni upravi sploh pomišljajo, da bi se tega »bisera« poskušali znebiti. In da so si ga drznili uvrstiti na seznam »premoženja, ki ga občina ne potrebuje več«. To je zanje tako, kot če bi komu hoteli prodati Tromostovje.
Že pred nekaj dnevi so snovalci prenove Celice iz nekdanjih zaporniških celic v hostel in njeni sedanji soustvarjalci na izredni tiskovni konferenci opozorili, da so v prenovo posameznih prostorov vložili že toliko svojega dela, energije in tudi umetnin v obliki grafitov, slik, poslikav, kipov in druge opreme, da si tega ne bodo pustili vzeti.
Še sploh zato, ker je to v Ljubljani eden redkih še vsem dostopnih prostorov, kjer se lahko predstavljajo umetniki z vseh področij kulture, obiskovalcem pa ni treba plačati vstopnine. Bojijo se, da bi jim novi (zasebni) lastnik vzel prostore, kjer se vsako leto zvrsti 140 različnih kulturnih dogodkov, ali da bi Celico kot podjetnik poskušal spremeniti v hostel brez kulturne vsebine in morda na njen račun tega povečati še za kakšno dodatno sobo. Ali da bi sedanji hostel celo podrl in na njegovem mestu zgradil kaj drugega – morda hotel s petimi zvezdicami oziroma moderna stanovanja.
Da bi se MOL rada znebila ostankov »alternativne« Metelkove kot celote, ne daje slutiti le njena želja, da iz bolj »alternativnega« Roga naredi »institucionalno« javno ustanovo s knjižnicami, prostori za javno kulturno ustvarjanje in paleto gostinskih lokalov ob Ljubljanici, temveč tudi njena neskrb, da bi na Špici ali pri Tromostovju zagotovila kakovosten in raznovrsten kulturni program, ki sta ga s podpisom pogodbe obljubila izbrana gostinca. Javni prostor, če odštejemo ad hoc ulične glasbenike, večinoma ostaja brez kulturne vsebine.
Če k temu dodamo še odziv ministrstva za kulturo, ki je zapisalo, da se »zavzema za ohranitev kulturnih vsebin v hostlu, saj bogatijo in dopolnjujejo vsebine tako AKC Metelkova kot tudi Muzejske ploščadi Metelkova«, ni pa se hotelo opredeliti do napovedane prodaje Celice, ker da je hostel v lasti MOL, je jasno, da se na nobeni oblastni ravni ne zavedajo, kaj pomeni 16 figur, ki jih je za Celico kot del notranje opreme pro bono izdelal zvezdniški britanski kipar Antony Gormley. Da o prispevku finskega arhitekta Juhanija Pallasme k preoblikovanju nekdanjih zaporov v umetniški hostel sploh ne govorimo. To so umetnine, ki z nakupom nepremičnine ne morejo avtomatično postati last nekega zasebnika. So enostavno javno dobro, ki ni odtujljivo.
