Cementiranje zraka

Vse bo predpisano in izgovorov ne bo več. Tudi zato, ker bo evropski proračun bolj usmerjen v podnebno ukrepanje, varčno porabo energije, zmanjšane izpuste prometa, izrabo obnovljivih virov energije in narave prijazno kmetijstvo. Prostovoljno zmanjševanje emisij toplogrednih plinov se ni pokazalo za dovolj uspešno, čeprav je v sedanjih razmerah edino to pot za preživetje evropskega gospodarstva. Vse to je evropska komisarka za podnebno ukrepanje Connie Hedegaard povedala Sloveniji med svojim kratkim obiskom.

In še, da se evropska komisija – razen predpisanega deleža obnovljivih virov energije – ne bo neposredno vmešavala v državne energetske načrte. Posredno pa že, saj bo morala energetika do srede stoletja zmanjšati izpuste za 80 ali 90 odstotkov. Ob takšnem scenariju pa si že ne kaže že letos zacementirati energetske prihodnosti za več desetletij z razmeroma veliko termoelektrarno na premog. Podobno je svaril še en evropski komisar, slovenski Janez Potočnik.

Zgodba o 600-megavatnem šestem bloku Termoelektrarne Šoštanj je sicer večfazna. Zasnovan je bil še pred sprejetjem podnebno-energetskega paketa zakonodaje, ki je za Slovenijo leta 2020 predpisal 25-odstoten delež obnovljivih virov v končni porabi energije in šestodstotno zmanjšanje emisij glede na leto 2005. Tudi po tem paketu je TEŠ6 še smotrna odločitev, saj sta načrtovana večja učinkovitost kurjenja lignita in zmanjšanje emisij.

Po vseh nastavkih napovedanih novih podnebnih strategij do leta 2050 pa postane TEŠ6 predvsem drago breme. Če ne zaradi drugega, zato, ker so vse tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2 v preizkušanju drage in energijsko precej potratne. Kar logičen bi bil zato sklep, da pač ne potrebujemo projekta do leta 2054, ampak do približno leta 2025. Peti blok pa je imel še pred kratkim predvideno obratovanje do leta 2027. A ni vse tako preprosto, pogodbe so zavezujoče in izrazito v škodo podnebnemu ukrepanju. Plačati precej velik znesek za šesti blok, a ga ne dobiti, zraven pa še obnovo dveh starejših blokov, se ne sliši zelo modro.

Velikokrat pri takšnih pomislekih pričakujemo jasno odločitev države. Ampak kdo je država? Nismo to vsi? Se lahko odpovemo škodljivim pogodbam brez hujših posledic za vse denarnice? Morda, še bolj verjetno pa ne. Če bi se lahko, ne bi bilo toliko ljudi nezadovoljnih zaradi »ukradenega« skupnega premoženja in posledic, ki jih je tak razvoj države prinesel.

Naši evropski politiki nikoli niso začeli prave razprave o tem, da vsako leto za nafto iz drugih delov sveta plačamo 70 milijard evrov. Ukrepi za 30-odstotno zmanjšanje emisij do leta 2020, učinkovito rabo energije, zdravje ljudi in okolja bi stali le malce več. A v zameno bi dobili bolj konkurenčno gospodarstvo in kakovostna nova delovna mesta, ki se ne bi selila na Kitajsko.
Začeti bi morali hitro in po možnosti prej, preden nam evropska komisija vse predpiše. Podpreti hitro prenovo verige pridobivanja in predelave lesa, s svetlimi primeri pojasniti, zakaj je treba ceste v mestih ožiti, ne širiti, in zakaj bi bilo neprimerno bolje presežke denarja energetskih podjetij vložiti v srednjeročne programe sofinanciranja energetske prenove stavb kot posredno v stadione. Univerzitetni raziskovalci bi morali biti v pomoč gospodarstvu, prav tako davčni predpisi. Dobro delo za planet mora biti tudi davčno nagrajeno. Da bomo otrokom lahko pogledali v oči.