Tiskane izdaje
V govoru, ki naj bi bil nekakšna različica ameriškega State of the Union, je naznanil stremljenje k oblikovanju federacije evropskih držav. Ni pa povedal, kaj sploh je vsebina njegove vizije in kako bi se federalizirana Evropa razlikovala od tega, kar že tako obstaja. Federalistično naravnani poslanec in nekdanji belgijski premier Guy Verhofstadt je bentil, češ da federacijo nacionalnih držav že tako imamo. V mislih je imel evropski svet, v katerem sedijo voditelji 27 članic in v njem se med spopadanjem s krizo sprejemajo ključne odločitve. Verhofstadt si bolj kot takšno federacijo želi postnacionalno Unijo, ki bi temeljila na državljanih.
Velike besede o evropski federaciji v desetletjih po vojni niso nič novega. Navsezadnje, eden od očetov povezovanja Jean Monnet je sredi petdesetih letih postavil za cilj Združene države Evrope. Razmeroma svež je še spomin na znameniti govor tedanjega nemškega zunanjega ministra Joschke Fischerja leta 2000 na Humboldtovi univerzi v Berlinu, ko je federacijo opisal kot končni cilj evropskega povezovanja. To je bil čas, ko se je začela snovati evropska ustava, najbolj federalistični projekt EU doslej. Njena zavrnitev na referendumih v dveh ustanovnih članicah, v Franciji in na Nizozemskem, leta 2005 je bila streznitev. Pomenila je zmago nacionalnega nad federalnim na stari celini. Pozneje sprejeta lizbonska pogodba je nastala po logiki »rešimo, kar se rešiti da«.
Da je odgovor na krizo več Evrope in da se je evropska integracija tako ali tako kalila v krizah, sta mantri, ki nas spremljata zadnja leta. Po drugi strani je Barrosov neobičajno federalistično naravnani nastop – na čelo evropske komisije je bil izvoljen kakor vse drugo prej kot samovoljni kandidat glavnih igralcev iz Berlina in Pariza – znamenje, da so priprave na poglabljanje evropske integracije v polnem teku. Veliko je bilo premikov že med kriznim menedžmentom. Denimo, še pred nekaj leti bi bilo ustanavljanje kriznih skladov z več sto milijardami evrov znanstvena fantastika. Govorjenje o bančni, fiskalni ali politični uniji je postalo nekaj samoumevnega. Voditelji ključnih institucij pod vodstvom predsednika evropskega sveta Hermana Van Rompuya bodo že decembra dali na mizo konkretne predloge za »pravo denarno in gospodarsko unijo«.
Evropski projekt kot edinstvena tvorba je bila dolga desetletja po vojni projekt elit, ki za sabo ni potegnil prebivalstva. Utemeljevanje EU z mirom in stabilnostjo je preživeto. Navsezadnje, današnji ključni akterji evropske politike so rojeni po največji katastrofi 20. stoletja. Manj idealizma zato ne čudi. Tudi stabilizacija Evrope z vključevanjem Nemčije v proces 67 let po vojni ni najbolj prepričljiv argument. Tradicionalno nemško vprašanje, povezano z njeno osrednjo vlogo na stari celini, ki ji sicer omogoča napol hegemonialni položaj, a spodbuja nastajanje protinemških koalicij, ima drugačno naravo. Takšna dilema se je preselila v ECB. Pri prelomni odločitvi o de facto pomoči sredozemskim državam z nakupovanjem njihovih obveznic je bila Nemčija izolirana.
Kljub temu je tako s čedalje večjo vlogo ECB v bitki s krizo kakor s pozitivno odločitvijo nemških ustavnih sodnikov o kriznem mehanizmu ESM nakazana smer razvoja. Čedalje več finančnih tveganj in bremen bo razdeljenih med članicami območja evra. Pomanjkljiva demokratična legitimnost takih korakov utegne prej ali slej postati jabolko spora. Zato utegne območje evra, ki je s poglabljanjem povezovanja evropska avantgarda, dobiti še svoje parlamentarno predstavništvo in svoj proračun. Kako bo v času, ko je delovanje EU nepregleden labirint, ko se pristojnosti vpletenih prekrivajo in ko pomen protikriznih instrumentov z zvenečimi imeni, kakšen je six-pack, zunaj zidov evrokracije ostaja neznan, pripomoglo oblikovanje novih vzporednih institucij, bodo morali pojasniti avtorji takih zamisli.
Negotovo ostaja, koliko nadnacionalnosti sploh zmore Evropa in zlasti čedalje bolj skeptični Evropejci. Se bodo Francozi pripravljeni odpovedovati suverenosti, bi Nemci svoj proračun (vsaj njegov del) prepustili v upravljanje Bruslju? Paradoksno je, da je z dolžniško krizo, ki spodjeda same temelje Unije, v članicah okrepila nacionalno optiko, v obrisih nastaja – med federalisti želena - evropska javnost. Ne le francoske predsedniške volitve, tudi parlamentarne volitve sredi tedna na Nizozemskem so bile obravnavane v evropskem kontekstu. Toda dokler proračun EU znaša le en odstotek evropskega BDP, bomo težko govorili o federaciji. Na koncu bodo vse članice morale odgovoriti, koliko so sploh politično in finančno pripravljene plačati in tvegati za Evropo, kakršno si želijo.
