Tiskane izdaje
V svetu, ki je postal globalna vas, postaja lokalno pridelana hrana na naših krožnikih vse bolj cenjena vrednota in cilj, h kateremu so usmerjena tudi prizadevanja za izboljšanje sistema javnih naročil, pri katerem v povprečju sklenjenih poslov še vedno igra ključno vlogo najnižja cena. Zato se lahko dogaja, da otrokom v vrtcih in šolah, denimo, kuhajo krompir iz Egipta, ki mu družbo na krožniku dela meso iz katere od držav z veliko porabo antibiotikov v intenzivni prireji, priloga pa je skuhana iz zamrznjene zelenjave od kdo ve kod.
Uvoženo je pogosto cenejše, a ne vedno take kakovosti, kot jo priznavamo domači, lokalno pridelani hrani, ki je, če drugega ne, gotovo bolj sveža in z manj premaganimi kilometri poti do kupca. Že res, da ob ponavljanju mantre, kako nesamozadostni smo na posameznih področjih pridelave in moramo vzeti v zakup tudi hrano iz uvoza, to še ne pomeni, da ne smemo biti izbirčni. Da nam je ob tehtanju cen pri izbiri dobaviteljev lahko vseeno za kakovost tistega, kar nam ponujajo in kar nam obljubljajo za določeno ceno.
V slovenskih šolah, kjer pripravijo več kot 630.000 obrokov na dan (zajtrki, malice, kosila), najbrž ni dovolj, da načelno sledijo zakonu o šolski prehrani in strokovnim javnim priporočilom, kakšna naj bo zdrava in kakovostna hrana, po možnosti slovenska iz bližine. V praksi so prepuščeni izvajalcem javnega naročanja, ki so pogosto najeti in seveda plačani za izvedbo posla. Tako se med dobavitelji naročene hrane zlahka znajdejo podjetja brez lastne proizvodnje, z izdelki, ki jih na našem trgu sicer ni mogoče zaslediti. Nekatera so se sploh specializirala ali bila celo ustanovljena za tovrstno (pre)prodajo.
Da so javna naročila lahko velik posel za dobro organizirane dobavitelje, pove podatek, da zgolj v vzgojno-izobraževalnih ustanovah na leto kupijo za 120 do 130 milijonov evrov hrane, na mesec torej za več kot deset milijonov evrov. K temu je treba dodati še številke o javnih naročilih drugih javnih zavodov, kot so bolnišnice in domovi za starejše. Tudi zato ob prizadevanjih za pospešek oskrbi iz domačih, slovenskih logov, ki ne nazadnje lahko pomeni spodbudo za večjo proizvodnjo, ni zanemarljivo združevanje moči vseh, ki jim ni vseeno, kaj jedo otroci v vrtcih, šolah, kakšna je hrana v bolnišnicah in drugih javnih ustanovah. Del tega povezovalnega neformalnega gibanja je tudi informiranje in navduševanje za iskanje skupnih poti do cilja, ki ga predstavlja povečan obseg porabe lokalno pridelane hrane v javnih zavodih.
Ni dovolj zgolj spreminjati predpise in širiti okvire dovoljenega, s katerimi bi naročnike »silili« k drugačni izbiri ponudnikov in tudi ponujenega. In ni dovolj, da smo zgolj načelno proti ceneni hrani iz uvoza, ki je po nekih drugih predpisih še vedno lahko varna, ker je sicer ne bi smelo biti na trgu ne pri nas in ne v EU. Šele ko bomo v praksi dosegli, da bodo v javnih zavodih bolj kot na nabavno ceno lahko upoštevali kakovost tistega, kar prihaja iz javnih naročil, bomo na dobri poti k želenemu cilju.
