Tiskane izdaje
Vsakokratni ritual, ki nastopi po potrditvi mandatarja v državnem zboru in se po dobrih treh tednih konča s potrditvijo ministrskega zbora, bo v kratkem za nami. Predstavitve in zaslišanja so prestali vsi ministrski kandidati po vrsti, kar pa se do zdaj ni vedno izkazalo za samoumevno. V mandatu 2004–2008 se je ena izmed kandidatk umaknila, ker se je izkazalo, da v preteklosti pred nastopom javne funkcije ni ravnala najbolj etično.
Kakšno ministrsko ekipo je izbral predsednik vlade Miro Cerar, bo bolj jasno po nekaj mesecih. Ne glede na to, kar si mislimo o posameznih kandidatih, je vsakemu treba dati priložnost, da se pokaže in izkaže z dejanji. Kljub temu pa lahko po tem, kar smo videli in slišali, podamo prve vtise o mandatarjevem izboru.
Večine kandidatov pred nastopi na delovnih telesih v državnem zboru velik del slovenske javnosti ni poznala. In tako ostaja – če posplošimo – tudi po zaslišanjih. Ni jasno, ali so imeli ministrski kandidati navodila, da morajo na predstavitvah skrivati načrte in prioritete, a po treh dneh poslušanja si je pri večini težko predstavljati, kaj nameravajo na svojih področjih početi v prihodnjih štirih letih.
Po precej splošnem nastopu Cerarja v parlamentu bi pričakovali, da bodo ministrski kandidati konkretnejši. Od Cerarjeve šestnajsterice lahko izpostavimo Dušana Mramorja, Gorana Klemenčiča, Violeto Bulc in Milojko Kolar, ki so s suverenim in poznavalskim nastopom pokazali, da jim je jasno, v kaj se podajajo. V to kvoto lahko prištejemo še ministre iz stare vlade Anjo Kopač Mrak, Dejana Židana in Karla Erjavca. Pri preostalih devetih, torej večini ministrskih kandidatov, pa vemo toliko kot pred dobrim tednom – skoraj nič.
Veliko ministrskih kandidatov se je na predstavitvah zatekalo k praznim formulacijam ali taksativnemu naštevanju zakonodaje, kot da so na nekakšnem ministrskem izpitu. To dokazuje, da jim ni najbolj jasno, da vstopajo v svet politike. Prav to bi lahko pomenilo največjo težavo prihodnje vlade, ker ni popolnoma jasno, ali bo delovala kot politični organ ali kot nekakšen tehnokratsko-strokovni aparat brez imaginacije o kompleksnostih slovenske in evropske družbene realnosti. Zaradi tega se postavlja tudi resno vprašanje, ali bodo kos nalogi, ki je pred njimi.
Za primerjavo vzemimo dobrih tisoč kilometrov stran od Ljubljane proces sestavljanja »evropske vlade« Jean-Clauda Junckerja. Ker se je predsednik evropske komisije odločil sestaviti komisijo z močnim političnim predznakom, je za prihodnje komisarje organiziral dvodnevni tečaj pred zaslišanji v evropskem parlamentu. Ob predstavitvi komisarskega seznama je na vsakega kandidata naslovil še pismo z nalogami (»mission letter«) oziroma njegova pričakovanja, k čemu bi morali stremeti kot novi komisarji.
Vidimo lahko, da poteka oblikovanje Junckerjeve »vlade« organizirano, premišljeno in z natančnim načrtom. Pri nas je, nasprotno, vse skupaj videti megleno in prazno. Vendar, da ne bi prehitro sodili, Cerarjev seznam ocenjujemo zgolj po prvih vtisih, ki so jih pustili ministrski kandidati. A v politiki je treba imeti tudi nekaj talenta za ustvarjanje vtisa.
