Tiskane izdaje
Smeh članstva SMC ob pripombi predsedujočega Milana Brgleza, ali bi kdo od prisotnih glasoval proti predsedniku Miru Cerarju, potem ko so odločili kar z dvigom rok, je najbolj nazorno izpričal razpoloženje delegatov na drugem kongresu vladajoče stranke. Stranka modernega centra je potrdila mandat Miru Cerarju, da jih znova vodi na junijskih volitvah.
Dogodek stranke je po formi in vsebini bolj kot na kongres politične stranke, kjer se na demokratičen način odloča o kadrovanju, sooča mnenja in prepričanja, spominjal na delavnico podjetja, kamor se sodelavci kolektiva zatečejo, ko ugotovijo, da imajo problem, ali ko je treba okrepiti duha. Zato ne preseneča sporočilo, ki so ga Cerar in drugi vidni člani SMC večkrat ponovili: Mirno in stabilno naprej. S tem članstvu in potencialnim volivcem sporočajo – brez panike, še smo tu in vredni vaše podpore.
Razlogi za to so očitni. Stranka, ki je štiri leta usmerjala vse svoje sile v vodenje države, je dobre tri mesece pred volitvami trčila v realnost, ki je bila predvidljiva, a jim je v SMC ni uspelo anticipirati. Čeprav si na kongresu niso na glas zastavljali vprašanja, zakaj se ljudje, ki so na volitvah leta 2014 množično podprli SMC oziroma Mira Cerarja, zdaj obračajo stran, je bilo mogoče iz nagovorov čutiti, da je to ves čas viselo nad delegati v Narodnem domu v Mariboru.
Kljub temu da SMC pred volitvami ne kaže najbolje, pa je treba upoštevati nekaj dejstev, ki bi lahko v prihodnjih mesecih pustila določen pečat in morebiti tudi na samem rezultatu stranke. Cerarjev ugled je v očeh povprečne Slovenke in Slovenca sicer dodobra načet, a moramo upoštevati, da imajo v stranki tudi Milana Brgleza in Violeto Bulc, ki na lestvicah priljubljenosti kotirata visoko. Če se bo SMC predstavljala kot ekipa in ne le kot stranka enega človeka, bodo morda lahko koga prepričali, da jim zaupajo še en mandat. SMC gredo na roko tudi makroekonomske okoliščine, ki bi utegnile pri marsikaterem volivcu prebuditi dvom, ali je smiselno menjati konja, ki vleče in daje rezultate, z nekom, za katerega ne vemo, česa je sploh sposoben. Tudi sporočila, ki so jih pošiljali v javnost, načeloma niso napačna, program se zdi veliko boljši kot pred štirimi leti in drži, ko pravijo, da so se po štirih letih marsičesa naučili in so pravzaprav šele zdaj kot politični naturščiki zares usposobljeni voditi državo.
Pred štirimi leti je bilo Cerarju lahko zmagati, ker je bila politična konkurenca utrujena, zmahana in brezidejna po viharnem obdobju finančne in gospodarske krize, ko je politična elita povsem odpovedala. Veliko težje mu bo uspeti, zdaj ko se Slovenija kaže kot vitalna in uspešna družba. Predvsem pa bodo za relativen uspeh morali trdo garati, ker zaupanja na slepo tokrat ne bo več. To se, kot lahko opazujemo, obeta neki drugi politični stranki oziroma osebnosti.
