Cerarjevo zdravljenje

Tudi premier vlade Miro Cerar ima svojega zdravnika in ima ga v zasebnem podjetju MD Medicina. Kabinet vlade je to potrdil, hkrati pa zatrdil tudi, da Cerar ni prav nič vplival na dejstvo, da zdaj vlada ureja vse, da bi ravno to podjetje dobilo 1,5 milijona evrov za ortopedske operacije, medtem ko imajo tudi drugi zasebniki na ministrstvu za zdravje vloge, da bi izvajali kake druge operacije za javni denar, pa ministrici in vladi še na misel ne pride, da bi se z njimi posebej ukvarjala. Stališče vlade je jasno: podpira javno zdravstvo in javne izvajalce, podeljevanju novih koncesij in koncesijskih pogodb, torej dodatnemu razporejanju javnega denarja k zasebnikom nasprotuje. O tem je napisala celo zakon, ki ravnokar prihaja v parlament.

Podpirati javno zdravstvo in javne izvajalce je predvsem politična odločitev. Vse leve vlade jo vsaj deklarativno podpirajo. A če politik formalno podpira javno, zdravi pa se v zasebnem, je to dvolično. Če pa se mora celotna vlada ukvarjati s tem, da bi podjetju – v tem primeru MD Medicini –, pri katerem se premier vlade zdravi, precedenčno, mimo uveljavljenih pravil, nekako vendarle dodelili denar za operacije, je to kaplja čez rob spodobnega. Premier se seveda ne more izločiti, kot je napovedal. Premier je odgovoren za delo celotne vlade. O tem ne more biti dvoma.

Pri tem je treba vedeti, da je premier po svoji funkciji prvi v državi, ki predstavlja lastnika javnih bolnišnic. Ima jih 26, za katere bi lahko skrbel. V trinajstih že izvajajo ortopedske operacije. Zakaj ni tam pravočasno uredil pogojev, da bi operirali tudi popoldne, v soboto in nedeljo? Zakaj je vlada, ki jo vodi, sprejela dogovor o odpravi čakalnih dob za letos šele aprila? In zakaj je sprejela splošni dogovor za razdelitev denarja v zdravstvu za leto 2017 šele junija, čeprav bi ga morala po zakonu pol leta prej? Bolnišnice tako niso imele pravne in finančne podlage, da bi zdravniki dodatno operirali in skrajševali čakalne dobe že spomladi.

Premier vlade Miro Cerar je tako neposredno kriv, da čakalne dobe danes niso toliko krajše, kot bi lahko bile, če bi zdravniki dodatno delali tudi v prvih štirih ali petih mesecih letos. Če bi delali že od januarja tudi ob popoldnevih, kot so bolnišnice predlagale, bi bile tudi vrste za ortopedijo krajše in ne bi bilo treba podjetju MD Medicina, ki ima eno samo primerno operacijsko mizo, zdaj na vrat na nos mimo uveljavljenih pravil dajati 1,5 milijona evrov za te operacije.

Ali je Cerarjevi vladi sploh kaj mar za urejanje zdravstva? Za skrb za 26 bolnišnic? Ni videti. Dobavitelji lahko sprožijo izvršbe, ker jim bolnišnice dolgujejo milijonske zneske, vlada pa mečka in se nikakor ne more odločiti, ali bi poplačala dolgove, kar je – mimogrede – njena zakonska dolžnost, ali ne bi. Novinarjem so po zadnjem sestanku koalicije rekli, da so glede reševanja bolnišnic soglasni, a finančna in zdravstvena ministrica se še nista dogovorili niti, za kolikšen znesek bo v intervencijskem zakonu šlo. Vse skupaj torej en prazen nič. Tudi z nujno potrebnim zakonom za boljše upravljanje javnih zavodov se vladi nič ne mudi.

Kaj pa če Cerarjeva vlada kljub drugačnemu leporečenju s svojim odlašanjem in ignoranco načrtno uničuje javne bolnišnice?