Tiskane izdaje
Narobe je, ker mednarodno arbitražno sodišče ni spoštovalo ključnega arbitražnega izhodišča, menjalnega pogoja: stik za vstop Hrvaške v EU. Narobe je, ker vlada in vsi njeni advokati še zmeraj ne priznajo, da ni bil izpolnjen temeljni pogoj arbitražnega sporazuma, zaradi česar bi morala pravzaprav Slovenija zavrniti odločbo. Slovenija je izgubila stik svojega in odprtega morja in vrsto vasi. Narobe je, ker Hrvaška zavrača arbitražno sodbo zaradi prenapihnjenega argumenta o spornem dogovarjanju med arbitrom in državno uradnico. Kot da se od nacionalnih arbitrov sploh lahko pričakuje nevtralnost.
Narobe, da je Slovenija prevzela vse stroške arbitraže in da še naprej plačuje milijone zato, ker se ta ne uresniči. Narobe je, ker hrvaški premier, hrvaški ribiči in javnost, kljub vsej tako bogati genezi enostranskih ne-odnosov in ne-izpolnjevanja vseh sporazumov in dogovorov, kot edinega krivca na križ pribijajo janeze. Narobe je, da bo na morju še leta natanko tako, kot si zamišlja, napoveduje in grozi večji paglavec z ulice, ki si upa biti predrzen, ker ima strica v Ameriki, in ne zato, ker bi res potreboval ta košček morja. In narobe je, ker vsi v tej ulici pričakujejo, da bodo s to zgodbo prepričevali volivce še na mnogih volitvah.
Verjetno ste brali Andersenovo pravljico o cesarjevih novih oblačilih. Če ste pozabili: cesar je v njej (oblačilom) arbitražni sodbi navkljub – nag.
