Cestno nazadovanje

Kdor se je včeraj peljal med Koprom in Ljubljano, je za to potreboval dve uri. Pa ni bil niti vrhunec turistične sezone niti vikend. Za isto pot smo še pred kratkim potrebovali samo eno uro, zdaj pa je vse več dni v letu, ko je Ljubljana dve uri in več oddaljena od morja. Slovenija doživlja cestno nazadovanje, in to najbolj nazorno na relaciji, kjer so novembra 1972 zgradili prvih 30 kilometrov avtoceste v državi med Vrhniko in Postojno.

Samo mislimo si lahko, koliko so se v 50 letih od začetka gradnje prve avtoceste spremenile prometne razmere, medtem ko je cesta ostala ves čas enaka. V zadnjih enajstih letih se je število vozil na njej povečalo za več kot 50 odstotkov. Če pristojni v prihodnjih desetih letih ne bodo ukrepali, se bomo med Ljubljano in morjem redno vozili od dve do tri ure.

Pred dvema letoma so gradili protihrupne ograje med Ljubljano in Vrhniko in niso upoštevali, da bi morali tam že graditi tretji pas. Država začenja pripravo dokumentacije za širitev avtoceste le na zahodnem kraku ljubljanske obvoznice, a tamkajšnji širitvi ceste nasprotuje mesto Ljubljana. Mesto torej na tem delu še približno deset let ne bo imelo dodatnega voznega pasu. Pričakovali smo, da bo kdo poskrbel vsaj za varnejši in bolje organiziran promet, a smo se zmotili. Že cestne zapore v času obnovitvenih del bi lahko trajale manj časa, če bi dela potekala tudi ponoči, z veliko več delavci in mehanizacije, na krajših odsekih, drugače.

Ena od varnostnih in prometnih izboljšav bi bila tudi prepoved prehitevanja za tovornjake. Na italijanski avtocesti med Trstom in Benetkami so to vpeljali že pred časom. Dars jo je predlagal že pred desetimi leti na nekaterih odsekih. Ukrep so marca vpeljali samo na ljubljanski obvoznici, na primorki bi ga lahko že pred desetimi leti, vendar je bil lobi cestnih prevoznikov tako vpliven, da je minister Janez Božič tedaj to omejitev vpeljal za vse tovornjake, a le med 6. in 9. uro zjutraj in v popoldanski konici med 14. in 16. uro. Minister Patrick Vlačič pa je ukrep še enkrat ublažil tako, da velja le za tovornjake nad 7,5 tone teže. Vsem kasnejšim nesrečam in nevarnostim na cestah navkljub pa ni bilo nikogar, ki bi odločneje zahteval prepoved prehitevanja za tovornjake. Ne prometni policisti, ne na Agenciji za varnost prometa in niti na Darsu ne vedo, komu koristi, da ukrep ni sprejet.

Podobnih ukrepov bi lahko bilo še več: denimo, da bi odpravili vozne pasove za počasna vozila in jih spremenili v navadne pasove, kar bi pomenilo, da bi se zoževanju ceste morala prilagajati hitrejša vozila na skrajnem levem pasu. Pomemben ukrep bi bil, kako čim prej poskrbeti za odstranitev posledic nesreče, ali pa preučiti možnost, da bi opremili gasilce na motorjih.

Skratka, brezplačnih predlogov za varnejšo in bolj pretočno cesto je vsaj nekaj, vprašanje pa je, ali sploh kdo misli nanje. Ministrstvu že deset let ne uspe prepovedati prehitevanja tovornjakov. Zato se ne čudimo, da smo se s cesto na celi prometni črti vrnili več desetletij v zgodovino.