Tiskane izdaje
Ker je civilni sodnik vrhovnega sodišča Rudi Štravs potrdil, da ga je Pahor - zunaj kroga prijavljenih - nagovarjal h kandidaturi, Štravs pa je v to privolil, je - na prvi pogled - mogoče sklepati, da predsednik republike išče nekoga s civilnopravnim znanjem. Toda s Štravsom se izračun ni izšel, saj ga - vsaj za zdaj - ni med izbranimi imeni. Ampak prav to zadnje predsednikovo prizadevanje za zapolnitev vrst vrhovnega razlagalca ustave še najbolj nazorno kaže, kako je izbira nove četverice ustavnih sodnikov v šestindvajsetletni zgodovini popolnjevanja ustavnosodniških vrst obremenjena s političnim preračunavanjem. Nedostojnim in nevrednim postopka izbire tistih, ki bodo prihodnjih devet let osmišljali in vrednostno polnili določbe najvišjega pravnega akta države ter odločali o tem, ali so bile nekomu kratene človekove pravice.
Rudiju Štravsu, ki se je potegoval tudi za mesto predsednika vrhovnega sodišča, nihče ne odreka strokovnih referenc. Toda za ustavno sodnico je s soglasno podporo občne seje vrhovnega sodišča kandidirala tudi Nina Betetto. Torej sodnica, ki je, tako kot Štravs, članica civilnega oddelka in ji ob podpori njenih kolegov očitno nihče ne odreka strokovnih referenc. Če bi torej šlo samo za to, da Pahor išče dobrega civilista, je imel že med prijavljenimi kandidati nekoga, ki je izpolnjeval to merilo.
V tej Pahorjevi presoji se najbolj izrisuje beda tokratnega izbirnega postopka. Beda zato, ker si predsednik republike, ki si to želi postati še enkrat, z morebitno izbiro Nine Betetto ni hotel nakopati srda SDS. Enakega, kot je ob njeni kandidaturi za sodnico evropskega sodišča za človekove pravice osupnil Strasbourg - z Boštjanom M. Zupančičem vred. Temu srdu Pahor preprosto ni kos.
Z bedo nikakor ne merimo na tistih enaindvajset kandidatov, ki so se podali v boj za štiri prosta mesta na ustavnem sodišču. Še manj na trojico izbranih. Iz naše tokratne ankete je razbrati, da širša javnost ne pozna akademika Marijana Pavčnika in ustavnega pravnika Mateja Accetta (v strokovni javnosti veljata za nesporno avtoriteto), kar je prej videti prednost kot slabost. Prednost zato, ker ju ne prepoznava kot izrazito »kontaminirana« kandidata, kar očitno manj velja za Klemna Jakliča. Na to, da je bil v času sojenja v zadevi Patria eden od protestnikov pred sodno stavbo na Tavčarjevi 9, javnost ne daje enoznačnega odgovora. Je to plus ali minus? Se pa najbrž vklaplja v Pahorjevo formulo iskanja uravnoteženosti ustavnega sodišča. Toda zgolj po političnih ali tudi svetovnonazorskih preferencah? Enačaja med temi namreč ni.
Čakamo torej na četrto ime, ki bo, tako kot prejšnja tri, »politično usklajeno«. Se je pa že pokazalo, da ni vedno računati na takšno usklajenost. Ko se poslanci z glasovalnim lističem znajdejo v glasovalni kabini in imajo opraviti s svojo vestjo, so možna presenečenja.
