Četudi le evro in pol

Oskrbnine v slovenskih domovih za upokojence so visoke. Po pregledovanju domskih letnih poročil so previsoke – za povprečno 550 evrov na leto, kar je približno polovica enomesečne oskrbnine.

Država domovom v zadnjem desetletju takšne »profite« tolerira. Kako jih tudi ne bi, če pa so v večini primerov državna lastnina, zasebni pa plačujejo koncesnino. Z ostanki denarja pa ji vodstva zavodov gradijo nove zmogljivosti in nove domove ali pa izboljšujejo ter obnavljajo obstoječe. A vse to bi morala plačevati država z obračunanimi amortizacijami, ki so že vračunane v oskrbninah; obnavljanje in gradnja sta njeni nalogi. Tako pa je investicijske obveznosti vsaj delno prepustila oskrbovancem (ali svojcem, ki jim plačujejo domsko oskrbo), pa zdravstveni blagajni in celo občinam, ki tudi plačujejo za svoje občane brez svojcev, premoženja in sredstev.

Država vse te presežke pozna do zadnjega centa. Večina višjih prihrankov je naložena v državni zakladnici, kjer čaka, da se posamezne vsote dovolj odebelijo za novo načrtovano obnovo, širitev ali posodobitev. Domovi prihranke in presežke zbirajo na različne načine. Eni imajo po (državno potrjenih) normativih premalo zaposlenih, drugi očitno varčujejo pri plačah zaposlenih, saj je med celoletnimi stroški enega zaposlenega tudi do pet tisoč evrov razlike v različnih domovih. Spet tretji znižujejo stroške, čeprav so ti normirani, največji domovi pa lahko nekaj prihranijo z ekonomijo obsega.

Domovi starejših so socialni zavodi in država bi morala strogo zahtevati, da takšni tudi ostajajo. Logika dobička nima v njih kaj iskati. Če bi vedeli, kako težko posamezniki sami ali skupaj s svojci zberejo denar za vsak mesec bivanja, bi razumeli, da bi jih vsak dan prihranjeni evro in pol razbremenil vsaj za polovico enomesečnega plačila.