Tiskane izdaje
Približno 60 milijonov jih je po svetu, ki so pobrali nekaj malega, kar so imeli, in šli. Iskat zavetje pred vojno ali pred preganjanjem, ker so »napačne« vere, rase, prepričanja ... Precej suho se slišijo te številke, saj si niti ne moremo predstavljati, kakšne množice so to. V svojem udobju vse prevečkrat odmislimo, da je prav za vsako od teh cifer ena življenjska zgodba, ena mama ali hči, en sin ali brat.
Pred nekaj tedni je na družbenih omrežjih zakrožila fotografija deklice, kakih pet ali šest let stare, temne polti in kratkih las, oblečene v nekaj rožastega. Najbrž ji je mama razlagala, da gredo na varno in v boljše življenje, ko jo je pripravljala na pot. Njenega obraza ni bilo videti, ker je voda premetavala njeno truplo obrnjeno navzdol. Gotovo ni nikogar, ki ga fotografija ne bi pretresla, mnoge pa je tista podoba prav preganjala. Spomnila nas je na to, da govorimo o ljudeh, o hudih človeških stiskah in tragedijah.
Tega se zavedamo, ko gledamo posnetke z Lampeduse, zelo na stran pa postavimo take misli, ko je treba konkretno pokazati solidarnost.
Stališče, da ima država pravico sama odločiti, koliko ljudi bo sprejela, je legitimno. Tudi pomisleki o varnostnih tveganjih so legitimni. Bežijo tako dobri in pošteni ljudje kot tudi taki, ki so mogoče povzročili veliko hudega. Tudi grožnje, da bo Isis z begunci infiltriral svoje borce na staro celino, bi se utegnile uresničiti, a ima organizirana kriminalna združba najbrž kak manj smrtonosen način, da prevaža svoje ljudi.
Prav tako je utemeljena razprava o tem, da so migracije mešane in da je velik del prišlekov na čolnih iz držav, kjer že desetletja ni bilo vojn. Da so torej ekonomski, ali kot se jim rado reče, ilegalni migranti, ki hočejo v Evropi najti boljše življenje, ker so prepričani, da bodo tu imeli več priložnosti, da najdejo delo in preživljajo družino. Res je, da ti ljudje po ženevski konvenciji ne morejo pridobiti mednarodne zaščite. A vendarle, če pomislimo po človeško – kaj posameznika privede do tega, da gre tvegat življenje v prenatrpani barkači po Mediteranu? Mogoče pa bi morali ekstremno revščino tudi uvrstiti med kršitve človekovih pravic.
Migracij do zdaj niso in najbrž tudi v prihodnje ne bodo ustavili niti zidovi niti patrulje, govor o tem, da je treba ukrepati pri izvoru – ko gre beseda o ekonomskih migrantih – pa je bolj ko ne utopičen. Nekje so razmere, ki spodbudijo na pot, posledica kolonializma, drugje slabega vladanja, zakoreninjene korupcije, nedelujočega sistema, dolgoletne suše ali hude poplave ...
V kontekstu migrantske problematike ne gre spregledati še dveh podatkov. Vsak deveti begunec, ki je ušel preganjanju, se je zatekel v eno od držav v razvoju, ne na bogati sever ali zahod, kjer bi »jemal službe in zajedal socialni sistem«, kot se bojijo nekateri. In več kot polovica je mlajših od 18 let.
Ni izraz naše velikodušnosti, ampak moralna dolžnost, da damo zaščito tistim, ki bežijo pred vojno, tistim, ki iščejo boljše življenje, pa dajmo razmisliti, kako lahko najdejo svoje dostojno mesto pod soncem tako, da bo bolje za vse.
