Cilj je varna pot domov

September, sobota okoli treh popoldne. Sonce pripeka, kot je letošnje poletje le redko. Višinomer kaže 2515 metrov nad morjem, pri Triglavskem domu na Kredarici je živahno kot na sejmišču. Planinci prihajajo in odhajajo, nekateri se z zavihanimi hlačnicami nastavljajo soncu, drugi pogledujejo navzgor k svojemu naslednjemu cilju. Proti Triglavu se od naše najvišje planinske postojanke vije pisana kača gornikov. Nekaj premaganih višinskih metrov pozneje, pod Malim Triglavom, nekdo zakriči: »Pazi, kamen!«, in ko mimo mene leti kamenje, ki ga prožijo planinci nad menoj, se pri sebi še enkrat zahvalim prijateljem za rojstnodnevno darilo – čelado. Nujna je tudi potrpežljivost, sploh do nekaterih, ki so precenili svoje sposobnosti. Pot na najvišjo slovensko goro le ni sprehod po Tivoliju.

Ni presenečenje, da je na Triglavu največ nesreč v slovenskih gorah: tveganje za nesreče v visokogorskem svetu se namreč povečuje z gnečo ter z večanjem števila neizkušenih in nepripravljenih. A nesreče so pogoste tudi na nižjih vrhovih in nezahtevnih poteh. Šmarna gora bi namreč po številu ponesrečenih v zadnjih petih letih lahko veljala za eno bolj nevarnih vzpetin. A 669 metrov visok hrib pri Ljubljani je ena najbolj obleganih pohodniških točk, koncentracija planincev pa je na nižjih vrhovih manjša kot v visokogorju.

Podatki Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) torej kažejo, da ni največ nesreč na najzahtevnejših poteh, ampak na najbolj obljudenih. Največ nesreč je, ko je v gorah največ ljudi, torej med konci tedna julija, avgusta in septembra. Nesreče so pogostejše popoldne, ko so planinci utrujeni in ko se v gorah vreme pogosto spremeni. Najpogostejši vzrok za nesrečo sta padec in zdrs, zato sta v gorah še kako pomembna primerna obutev in previden korak.

Število nesreč se je v zadnjih letih povečalo, ker v gore zahaja vse več planincev, v razmahu so nekateri adrenalinski športi. Jani Bele pa v Analizi nesreč in reševalnega dela 2013 ugotavlja, da je bilo lani tudi nekaj reševanj nepoškodovanih alpinistov, ki bi pred leti stisnili zobe in jih ne bi bilo treba reševati. Bele izpostavlja tudi anekdoto, ko si je sprehajalka zvila gleženj v Mostecu 50 metrov od ceste: »Ko sem prišel na prizorišče nesreče, je bilo tam kot 11. septembra v New Yorku. Tri vozila poklicnih gasilcev, manjkala je le še cisterna, vozilo prve pomoči, policijsko vozilo, vozilo GRZS, okoli 30 reševalcev različnih profilov in prestrašena ženska, ki se je spraševala, ali je vse to samo zaradi nje.«

Potreben je torej premislek o prihodnosti gorskega reševanja, od morebitne delne profesionalizacije GRZS do reorganizacije helikopterskega reševanja, denimo z vzpostavitvijo novih helikopterskih baz. Najbolj pa lahko statistiko nesreč v gorah popravijo planinci sami – in to še preden se zaženejo v breg. Gora namreč res ni nora, nor je tisti, ki se nanjo odpravi nepripravljen. Zato je pomembna predvsem izbira primerne ture, ustrezna opremljenost in zavedanje, da v gorah ni cilj vrh, ampak varna vrnitev domov.