Ciprska prerokba

V zgodnjih jutranjih urah je pred časnikarji nastopila opazno utrujena četverica glavnih pogajalcev na čelu s prvim človekom evrske skupine Jeroenom Dijsselbloemom. Triletna zgodovina bitke z dolžniško krizo je sicer polna dramatičnih zasukov in neprijetnih presenečenj, a vsebino rešitve za Ciper so predstavljali s precejšnjo mero rutine. Za tehničnimi podrobnostmi se skriva usoda celotne države, množice varčevalcev, zaposlenih.

V ukvarjanju s Ciprom je bil krizni menedžment območja evra polomija. Propadla rešitev izpred desetih dni, po kateri naj bi vsem varčevalcem odvzeli del njihovih vlog, je gotovo ena največjih napak. Čeprav sploh ne bo uresničena, je globoko zamajala zaupanje v trdnost bančnega sistema (predvsem) v južnem delu denarne unije. Pokazalo se je, da za reševalce evra v skrajni stiski ni več nobenih tabujev, kakršne so bile doslej vloge v bankah.

Ciper med zadnjim pogajalskim maratonom ni imel več druge izbire kot privolitev v narek trojke, ki je imela pred očmi predvsem interese posojilodajalcev. Tveganja evropskih davkoplačevalcev bodo manjša. Največja bremena bodo na plečih lastnikov bank, njihovih upnikov in premožnih varčevalcev. To je v duhu časa. Na evropski ravni sprejemajo ukrepe, s katerim naj bi nataknili uzde bankam in bančnikom, denimo z davkom na finančne transakcije in omejevanjem plačil vodilnim bankirjem.

Po vsej stari celini je reševanje dolžniške krize izgubljalo legitimnost, saj so banke in njihovi lastniki doslej prej prejemali orjaško pomoč, kot plačevali posledice krize. V Grčiji so se najprej banke, največ iz Francije in Nemčije, v okviru rešilnih svežnjev rešile skoraj ničvrednih obveznic. Glavni upniki Aten so postale ECB in članice območja evra. Šele nato je sledil odpis dela bančnih terjatev. Španske in irske javne finance je pokrivanje ogromnih lukenj v bankah spravilo na rob prepada.

Udar na bančni sistem v Cipru, ki je (bil) preveč napihnjen, bo izveden učinkovito, a po drugi strani sporno z vidika demokratične legitimnosti, saj o konkretnih ukrepih sploh ne bodo odločali v parlamentu. Sama prihodnost bank na Cipru je povsem negotova. Omejitve bodo nekaj časa preprečevale beg kapitala, na dolgi rok se temu ne bodo mogli izogniti. Tako bo drugi cilj, izsuševanje bančne in davčne oaze, dosežen sam po sebi. Kako se bo Ciper izvlekel iz krize in recesije, je za reševalce evra drugotnega pomena.

Predvsem druge države se bodo morale iz tega kaj naučiti. Četudi je ciprski bančni sektor neprimerljiv z bankami v drugih kriznih kandidatkah, je vsaj posredno precedens za primere v prihodnjih mesecih. Če bodo države hotele dobiti pomoč, se skoraj ne bodo mogle več pogajati. Tudi nedotakljivih svetinj ne bo. To, kar je še včeraj veljalo za trdno in mogočno, lahko že jutri postane krhko, de facto ničvredno in čez noč izgine. Izbrisana ciprska banka Laiki (ime v grščini pomeni ljudstvo) je imela več kot stoletno zgodovino ...

Še hujše je spoznanje, da zavlačevanje postane drago in da na koncu stvar postane res kruta.