Človek – suženj materialnih dobrin

Žal na ta retorična vprašanja kar sam po sebi prihaja odgovor, ki na podlagi stvarnega stanja govori o tem, da je človek postal suženj materialnih dobrin, namesto da bi te bile v službi človeka. Da ne bomo moralizirali, ni težava v človekovi pravici do osebne lastnine, ki jo je zelo jasno utemeljil že filozof Locke (in mnogi pred njim). Težava nastane, ko ta lastnina postane gospodar nad človekovo svobodo, njegovim dostojanstvom, ko človeka pograbijo pohlep, požrešnost in napuh, da je on s svojo gospodarsko močjo središče sveta. V takšnem suženjskem ravnanju, odvisnem od strasti (ratio je tu pogosto odsoten), začne človek izgubljati temeljno, pristno človeško čast (v najboljšem pomenu besede), dostojanstvo, samospoštovanje, kar ponižuje njega samega, hkrati pa onemogoča odnose z drugimi. V tem človeškem pohlepu namreč ni prostora za zaupanje, sodelovanje, skrb za skupno dobro, solidarnost, ampak vse bolj naraščajo dvom, nezaupanje, strah, nevoščljivost in bolestna tekmovalnost, ki jo, žal, pogosto ustavijo samo neke objektivne okoliščine oziroma zunanje ovire (sedanja gospodarska kriza).

Razprava o temeljnem etičnem humusu (svetovnem etosu, ki je skupen različnim prepričanjem in religijam) na vseh nivojih družbenega in osebnega življenja je zato še toliko bolj potrebna in nujna, če hočemo ohranjati temeljno dostojanstvo človekovega življenja, to, da človek da nekaj nase, da drži dano besedo, in ne da manipulira z drugimi ali se da manipulirati drugim, da ohranja osebno svobodo in samozavest ter samospoštovanje in poštenost, kajti če tega nima, tudi ne more ustvarjati pristnih, iskrenih odnosov z drugimi, ki temeljijo na zaupanju in poštenosti ter presegajo pragmatizem (koristoljubje), preračunljivost (ljubosumje in nevoščljivost) in žejo po vseh mogočih manipulacijah. In ne smemo pozabiti, etika se ne začenja tam nekje zunaj, v nekih objektivističnih proceduralnih pravilih, ampak v globini srca. Subjekt je merilo etičnega dejanja, njegova svoboda, Aristotel bi rekel, preudarnost (spoznanje) ter volja in krepost, da tisto, kar je dobro in prav, tudi naredim, četudi je to včasih zahtevno in težko. Predajanje všečnosti in populizmu ter pragmatični preračunljivosti so muhe enodnevnice, ki človeka najbolj razosebijo, ga naredijo »brezobličnega«, in tak človek se vedno bolj izgublja v osami brezosebnosti in samoponižanja.

Osnovni etični humus 
etičnega poslovanja

V slovenskem prostoru je prave strokovne literature ali resnih razprav na temo poslovne etike izredno malo. Sicer je danes zelo modno govoriti, kako zelo potrebna je etika, primanjkuje pa sistematične in argumentirane obravnave teh vprašanj, ki bi mogla biti vodilo za spreminjanje miselnosti in za osnovno človeško kulturo na področju poslovanja. Ta sprememba mišljenja se ne more zgoditi čez noč, toda bolje je začeti z zamudo kot nikoli. V različnih tujih založbah je v zadnjem času mogoče zaslediti izjemno veliko literature s tega področja. Prav prebiranje le-te v zadnjih letih me je spodbudilo k pisanju nekaj vrstic, ki pa niso recept za reševanje vseh vprašanj ali neki dogmatični sistem, ki vse rešuje. Daleč od tega. Moj namen je predvsem spodbuditi k osebnemu razmisleku o tem, kako potrebna je osnovna etična kultura na vseh področjih življenja, tudi na poslovnem.

Neke vrste »svetovni etos« poštenega in pravičnega delovanja na različnih področjih, tudi na poslovnem, so temeljna načela, skupna različnim religijam in prepričanjem. Lahko bi rekli, da so osnova tem načelom osnovni filozofski in religijski pogledi, ki jih povezujejo naslednji aksiomi:

– človek nikoli ne more in ne sme postati sredstvo, ampak je cilj, torej dostojanstvo človeka;
– kar hočeš, da bi ljudje tebi storili, stori tudi ti njim, oziroma, česar nočeš, da bi ljudje tebi storili, tudi ti njim ne stori (evangeljsko zlato pravilo);
– resnična lepota in radost bivanja se uresničujeta v odnosu do drugega (skupno dobro), ne v človekovi osami in pragmatičnem individualizmu.

Od tu naprej lahko nekoliko podrobneje razčlenimo te aksiome na temeljna načela etičnega delovanja v poslovnem svetu. Seveda so tudi ta načela samo nekateri vidiki, ki naj bodo predvsem izziv k osebnemu razmisleku, preudarnosti in postavitvi vprašanja o lastnem etičnem delovanju.

Človeško dostojanstvo je prvo načelo. V Splošni deklaraciji človekovih pravic je v 1. členu zapisano: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.« Te samoumevne pravice marsikdaj pozabljamo, zato je nanje treba vedno znova opozarjati. Človekovo dostojanstvo je neprecenljivo in ga je treba spoštovati. Če navežemo to načelo na etiko v poslovnem prostoru, se moramo zavedati, da je primarni cilj vsake poslovne korporacije dobrobit človeka in ne neprestano pehanje za dobičkom. Čeprav z dobičkom v splošnem ni nič narobe in je za udejanjanje poslovnih priložnosti potreben, ga ne smemo postavljati za prvi in primarni cilj, ampak se moramo zavedati, da je samo sredstvo za doseganje nekega višjega cilja, to pa je zadovoljevanje človekovih potreb. Čeprav je naša družba hierarhično razdeljena, je vsako delo namenjeno uresničevanju človekovih potreb. Dani so nam talenti, s katerimi lahko izboljšamo svoje življenjske pogoje in tako živimo bolj polno in ustvarjalno. Problemi v sedanji strukturi so v tem, da z objektivističnim gledanjem in vrednotenjem dela pozabljamo na človeka kot cilj, saj ta vse pogosteje postaja samo sredstvo v službi ekonomije in človekove pogubne želje po dobičku. Naše delo vpliva na to, kakšni smo kot ljudje, zato moramo paziti, da ravnamo racionalno, da naše načrtovanje in odločitve ne ovirajo razvoja in samoizpolnitve, ampak nam pomagajo pri napredku. Pri vsaki odločitvi, ki jo sprejemamo in vpliva na širšo družbo, bi si moral posameznik postaviti vprašanje: Ali moja odločitev spoštuje druge ljudi in jih ne ponižuje na raven sredstva in modernega suženjstva?

Drugo načelo je načelo skupnega dobrega. Splošno dobro omogoča tako trgovino kot državo, je splet naših medsebojnih odnosov, širina uma in srca, s katerimi lahko presežemo golo preživetje in dosežemo ustvarjalnost in sodelovanje. Družba ima moralno dolžnost ljudem zagotoviti pogoje za razvijanje potencialov, saj lahko le s tem, ko razvijejo svoje darove, prispevajo k splošnemu dobremu družbe. Z vidika poslovnih odločitev imajo upravniki podjetij moralno obveznost v svojih odločitvah pretehtati posledice svojih dejanj in predvideti, kako bodo specifične odločitve vplivale ne samo na njihovo podjetje ter njihove delničarje, ampak tudi na širšo družbo in na človeka kot takega.

Načelo poštenega in odgovornega upravljanja z dobrinami in lastnino. Primarni cilj našega življenja ne sme biti neprestano pehanje za materialnimi dobrinami, ob čemer se pozablja, da so te samo sredstvo v službi človeka, ki naj bi se vsestransko uresničeval na različnih področjih in nivojih svojega življenja, od telesnega, kulturnega do duhovnega. Pomembna sta zmernost in človekov pravi odnos do stvari oziroma bogastva, ali kot je zapisal Oscar Wilde: »Če bi bogastvo prinašalo samo užitke, bi ga mogli prenašati, obveznosti, katerim nas podvrže, pa ga delajo neznosnega. V interesu bogatih je, da bi ga ukinili.« Čeprav dobrine prinašajo dobiček in denar, ki je pomemben, je le sredstvo za polnejše življenje. V življenju ne smemo biti usmerjeni samo na pridobivanje vedno več stvari. Ne smemo brezglavo izkoriščati svojega okolja, saj imajo naša dejanja lahko zelo hude posledice za vse človeštvo danes in v prihodnosti. Naša moralna dolžnost je uporabljati naravne vire odgovorno in preudarno. Z zmernostjo in razumnostjo se moramo izogniti čezmernemu izkoriščanju naravnih virov in ne smemo povzročati nepotrebnega onesnaževanja in posledično naravnih katastrof.

Načelo subsidiarnosti vključuje odnos posameznika do raznih državnih in mednarodnih institucij. Njihova naloga je podpiranje in ščitenje prvih treh načel. Odpovedati se morajo dejavnostim, ki bi vplivale na avtonomijo posameznika, družine in naroda. V širšem smislu gledano, je odgovornost posameznika prepoznati potrebe domačega okolja in ustrezno ukrepati. Mednarodne in državne institucije se ne smejo vmešavati v delovanje lokalnih skupnosti, če te izpolnjujejo svoje dolžnosti in zmorejo same urejati svoje težave. Pravico in dolžnost posredovanja imajo samo, ko avtonomija posamezne družbe ne spoštuje temeljnih človekovih pravic in ogroža druge dežele na različnih področjih sobivanja na našem planetu.

Opcija za revne kot četrto načelo pomeni, da je naša moralna dolžnost oceniti gospodarske in družbene dejavnosti s strani socialno najbolj ogroženih članov družbe. Z vidika poslovne etike to pomeni, da imajo korporacije moralno dolžnost delati za najbolj ranljive člane družbe. Zavedati se morajo, da njihove odločitve vplivajo na ljudi globalno, ne samo lokalno. Nekatere korporacije gledajo na svoje delavce zgolj kot na sredstvo in izrabljajo dejstvo, da je na globalni ravni veliko ljudi pripravljenih delati za majhno plačo. S tem ponižujejo lastne delavce in poleg tega na suženjsko raven spravijo ljudi v revnejših deželah, ki opravljajo delo za bistveno nižjo plačo. To je kršitev temeljnih človekovih pravic in izkoriščanje, katerega cilja sta čim večji dobiček in manipulacija s človekom, ki je tako zreduciran na raven sredstva.

Načelo solidarnosti je trdna odločenost, da želimo delati za splošno dobro. Kaže se v tem, da je treba prepoznati potrebe drugih in se zavzemati za spremembe in dolgoročne izboljšave. »Bogastvo mora biti vedno orodje in nikoli cilj,« je zapisal že Aristotel. Solidarnost vključuje odnos med tistimi, ki dajejo, in tistimi, ki prejemajo. To ni pomilovanje, ampak priznavanje, da smo v odnosu drug z drugim in da smo odgovorni za dobrobit vseh. Naše odločitve in izbire morajo ščititi naše interese in interese drugih. Pri tem je ključnega pomena, da naša svoboda oziroma brezobzirna samovolja ne ogroža svobode sočloveka.

Želja delati dobro in pošteno 
ter držati dano besedo

Upravljavci poslov skrbijo za odnose z več interesnimi skupinami: lastniki, zaposlenimi (vključno z upravljavci), strankami, dobavitelji, investitorji in okoljem, v katerem poslujejo. Naslednja načela naj bi bila dovolj široka in prilagodljiva, da so uporabna v vsakršnih etičnih odločitvah. Načela slonijo predvsem na Kantovi in deontološki etiki (prav je treba delati, ker je to prav).

1. Pravičnost; dvojna obveznost: a) ne storiti nepravičnosti, b) vnaprej preprečevati nepravičnost in popraviti obstoječo nepravičnost.
2. Ne škodovati: prizadevanje ne škodovati drugim, preseganje pragmatizma in egoistične preračunljivosti.
3. Zvestoba: držati obljube, držati dano besedo, ne samo formalizem pogodbe.
4. Verodostojnost: laž in manipulacija imata kratke noge in ustvarjata nezaupanje. Človekova veličina se kaže tudi v tem, da prizna svoje napake, namerne ali nenamerne.
5. Odškodninska odgovornost: če napravim škodo drugemu, jo moram poravnati. Najbolj nepravično in neetično je, da nekdo, ki je drugemu povzročil težko materialno stanje in ga s tem potisnil na rob preživetja, manipulira z raznimi zakonskimi in proceduralnimi akrobacijami, da reši sebe, drugi pa pri tem niso pomembni (posledica tega so zelo tragične zgodbe mnogih posameznikov in družin).
6. Dobrodelnost: čut za solidarnost in skupno dobro družbe. Ali kot je zapisano v Talmudu: Ubožec naredi več dobrega bogatemu, ko sprejme miloščino, kakor bogat človek ubožcu, ko mu jo da.
7. Osebna rast: pomembnost samoiniciative vseh zaposlenih, osebno zadovoljstvo, neko podjetje bo tem bolj uspešno, čim večji bo čut pripadnosti in odgovornosti vseh zaposlenih v tem podjetju ali kateri drugi ustanovi. Hkrati naj bi se posameznik pri delu čutil čim bolj uresničenega in naj bi se izpopolnjeval ter razvijal vse razsežnosti svojega bivanja na svetu (kultura, šport ...).
8. Hvaležnost: biti hvaležen in znati pohvaliti uspeh drugega. Nevoščljivost in ljubosumje sta najbolj pogubni težnji, ki uničujeta medsebojne odnose in človekovo ustvarjalnost.
9. Svoboda: zavzemanje za človekovo osebno svobodo in dostojanstvo. Svoboda vključuje pravice in odgovornosti. Seveda je svoboda nekaj čisto drugega kot brezobzirna samovolja, ki se prepušča trenutni impulzivnosti in pragmatičnemu individualizmu.
10. Spoštovanje: spoštovanje drugih, samospoštovanje, odpustiti najprej sebi in drugim, če je bilo nekaj narobe narejeno, odnosi zaupanja in poštenosti, preseganje predsodkov, človek nikoli ne sme postati sredstvo, ampak je cilj.

Kako se zares etično odločati?

Deset zdravorazumskih načel je povzetek obveznosti in izhodišče za sprejemanje etičnih odločitev. Sledeči vidiki oziroma stopnje sprejemanja odločitev so nam lahko v pomoč in razmislek, kako se pametno in pošteno ter preudarno odločati.

1. Razvrščanje, lestvica prioritet – pri razvrščanju nas vodi vprašanje: Kaj so moje obveznosti? Za pomoč si postavljamo vprašanja, ali je v tem primeru prisotna obveznost pravičnosti, ne škodovati, zvestobe, skratka, vseh deset zdravorazumskih etičnih načel. Ko si odgovorimo na to vprašanje, se lažje zavemo, katere obveze moramo uporabiti.
2. Zaznava (priznavanje) konfliktov obveznosti – pri zaznavi konfliktov obveznosti nas vodi vprašanje: Katere obveznosti si nasprotujejo? Kmalu ugotovimo, da je bistveno, kako razrešimo nasprotujoče si obveznosti. Nekateri načini, kako narediti dobro, so napačni (dober cilj ne more opravičevati vseh mogočih sredstev) in včasih je treba nekatera dejanja odložiti, ponovno premisliti in jih nato ponovno ovrednotiti.
3. Etična presoja obveznosti – pri tem nas vodi vprašanje: Kakšno težo imajo nasprotujoče si obveznosti? Včasih je treba izbirati med možnostmi, od katerih ima vsaka svoje argumente za in proti. Tu sta pri odločanju najbolj nevarna populizem in trenutna všečnost.
4. Izbira etično izvedljivih možnosti – velikokrat je treba izbirati med različnimi možnostmi in vsaka je po svoje težka in zahtevna. Pri tem je ključnega pomena, da tudi takrat, ko moramo nekomu povedati neprijetno dejstvo, to povemo spoštljivo, brez poniževanja ali obsojanja. Ključno je, da drugi ob tem začuti sogovornikovo dobrohotnost in da mu hoče dobro.
5. Odločitev o ukrepanju – če smo pri prvih štirih stopnjah razmišljali o obveznostih, moramo na zadnji ukrepati oziroma odločiti. V tem primeru so najslabši neoodločanje, beg pred odgovornostjo, prepuščanje odprtih vprašanj v nedoločeno prihodnost. Človek, ki ve, kaj hoče, in ima vizijo, ima tudi dovolj poguma in moči, da se odloči, čeprav to nikoli ne bo vsem všeč. Ravno nasprotno, kritike in nasprotovanja so kvečjemu znamenje, da je človek na pravi poti. Mlačnost in poceni populizem namreč pripeljeta do tega, da človek nima ne nasprotnikov ne zagovornikov, preprosto izgubi identiteto, je človek brez obličja.

Upam, da bo teh nekaj misli spodbuda za osebni razmislek na področju poslovne etike, pa tudi na ravni naših medsebojnih odnosov v družbi, v kateri živimo. Zavedam se, da je to samo eden od mnogih mogočih pogledov na problem etike v poslovnem svetu. Želel bi si predvsem, da bi gojili etično kulturo, naredili korak najprej v razmišljanju, predvsem pa v načinu življenja, ko gre za poštenost, pravičnost, skupno dobro in solidarnost v medsebojnih odnosih. Če bomo gojili samospoštovanje, dali nekaj nase, držali dano besedo, če bomo torej začeli pri sebi, bo tudi svet okoli nas drugačen. Sedanje stanje v družbi pri nas in po svetu je ne samo izziv, ampak naravnost krik, naj se prebudimo iz dremeža ugodja in udobja ter opazimo ob sebi človeka, ki potrebuje materialno pomoč, ali pa morda predvsem, da prisluhnemo njegovi boleči osamljenosti, ki kliče po človeški bližini, razumevanju in zavesti, da je sprejet in potreben, da torej lahko naredi nekaj lepega in dobrega za drugega.

Naj zaključim z mislijo pesnika J. W. Goetheja: »Največje človekovo bogastvo je dovolj velik pogum, da si ne želi bogastva.«