Tiskane izdaje
Na tleh leže slovenstva stebri stari,
v domačih šegah utrjene postave,
v deželi parski Tesel gospodari,
ječe pod težkim jarmom sini Slave,
le tujcem sreče svit se v Kraj'ni žari,
ošabno nos'jo ti pokonci glave;
al', da te jenja ta skeleti rana,
ne boš posnel Katona Utikana!
Prešerna je vseskozi preganjal demon suženjstva. In če že navajamo Krst pri Savici, kajpak ne moremo zaobiti preroškega »komentarja«:
Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!
Slovenci smo v zgodovini že nekajkrat kapitulirali, v tem trenutku je na sceni kapitulacija, ki se imenuje preprosto – NLB. Učili so nas, da kdor ne premore svojih finančnih ustanov, nima denarja v svojih rokah in ga torej upravljajo drugi. Investicije, razvoj, sociala in vse drugo, kar je pomembno za kondicijo nacije, je, hočeš nočeš, pod zunanjim nadzorom, suverenost je omejena. Zato nas mora vznemirjati ležernost politikov, ko gre za Novo ljubljansko banko, finančno okostje slovenskega gospodarstva, in njeno usodo. V anketi Dela so se skoraj vsi politiki izrekli za formulo 25 odstotkov plus »zlata delnica«, kar pomeni, da bi se lastništvo države skrčilo v manjšinsko lastništvo. Tako so se opredelili Janša, Janković, Pahor, Žerjav, Kresalova, Hanžek in Kranjc. Virant se zavzema za popolno privatizacijo NLB, Erjavec za popoln umik države iz banke, brez konkretnega odgovora pa so Jelinčič, Golobič in Novakova.
Zanimivo je, da vsi podijo državo iz gospodarstva in bančništva, sami pa se imajo za pristojne o teh rečeh odločati. Spomnimo se, kako sta Peterle in Pleskovič načrtovala razbitje NLB na več manjših bank, pravzaprav hranilnic, ki bi se gotovo kmalu razblinile v času in prostoru. Politika je, kar se mene tiče, najbolj nekompetenten poklic, ki se ima poklicanega za odločanje o čemerkoli, celo o spolnih zadevah komarjev in martinčkov.
Politiki na primeru NLB in njene krize – ki so jo zanetili bolj ali manj neodgovorni in nesposobni menedžerji! – znova dokazujejo, da spadajo med najbolj nekompetentne državljane. Seveda večina tistih, ki se z banko spopadajo kot z igračko, ki se jo da uničiti in zavreči v kanto za smeti, niti ne ve, kako je NLB nastajala. Niko Kavčič je leta 1962 prevzel vodenje Splošne gospodarske banke, ki se je skozi svojo poslovno dejavnost kmalu razvila v pravo razvojno banko. »To je bil eden izmed korakov, ki je Slovenijo sistematično vlekel iz krempljev beograjskih bank. Splošna gospodarska banka je namreč hotela s svojo razvojno politiko širšo slovensko akumulacijo prelivati v nacionalnem okviru,« piše Kavčič (Pot v osamosvojitev).
»S Stanetom Kavčičem sva na začetku leta 1967, izhajajoč iz predhodnih pogovorov, skušala slovenske vitalne zmogljivosti usmeriti širokopotezno in tako, da bi se lahko čim hitreje in čim trdneje postavili na lastne noge. Sam sem že zgodaj izdelal in predlagal generalno projekcijo preobrazbe slovenskega bančništva, to je v prvi fazi pomenilo združitev dveh ljubljanskih bank, Kreditne banke in hranilnice ter Splošne gospodarske banke«, piše Kavčič. Čez kako leto se je ta povezava preimenovala v Ljubljansko banko, ki je že premogla razširjeno poslovno delovanje in razpredeno mrežo svojih enot po Jugoslaviji in v tujini (Frankfurt).
Za današnjo rabo bo zanimiva »anekdota« iz tistega časa: sprla sta se oba Kavčiča, bankir Niko in predsednik vlade Stane. Šlo je za urgentno odobritev bančnega dela kredita za Termoelektrarno Šoštanj II. »Pritisk, ki ga je predsednik izvršnega sveta doživljal od lokalnih ljudi (na katerega v banki nismo reagirali), je prenesel name z grožnjo, da bo šel v skupščino in napadel banko, ki sabotira in zavlačuje s kreditom,« piše Kavčič. Banka je sicer, kot pravi, našla veliko razumevanja za intervence pri gradnji cest, proizvodno in trgovinsko ekspanzijo po Jugoslaviji. Spodbujali so nov, modernejši tip trgovine v kombinaciji s proizvodnjo in širitvijo mreže prodajalca. Banka je skrbno bedela nad projektom slovenskega Petrola in stala ob strani gradnje mreže najmanj petdesetih črpalk na leto ter pripravi velikega naftnega skladišča v Luki Koper.
Poleti 1972, piše Kavčič, so se v Ljubljanski banki oglasili trije višji poslovneži Volkswagna. Spraševali so, kako bi se v Sloveniji odzvali na ponudbo tovarne, da bi železarno na Jesenicah usposobili za proizvodnjo novega golfa. Lokacija, še manj organizacija in delovne razmere v Sarajevu vodstvu tovarne niso ustrezali … Žal takrat v Sloveniji ni bilo moči, da bi lahko na državni ravni sledili takšnim priložnostim.
Skratka, v šestdesetih letih – v tako imenovanih svinčenih časih! – je Slovenijo blagoslavljal podjetniški duh, zdaj, ko vsak obcestni kamen poškropi duhovnik, pa vse rožice venijo. V šestdesetih se je gradilo in na štrbunk so se vrgli v smelo bančništvo, zdaj pa imamo novo »elito«, ki že na prvi pogled deluje nesposobno in ki vse pridobitve nič kaj nostalgično zapravlja. Najljubši jim je tako imenovani »strateški partner«, torej subjekt, ki bo odgovornost prevzel nase. In tako drugo za drugim izgubljamo blagovne znamke, ki so nekdaj kaj pomenile, ki so bile skoraj nacionalne svetinje: Cockta, Fructal itd. Kmalu bo šel na Hrvaško celo Mercator. In seveda se nesposobneži ne bodo ukvarjali z NLB, raje bi se je znebili kar na boljšem trgu.
Kaže, da se je po Črtomirovem porazu in krstu pri Savici značaj dotlej klenih Slovencev močno spremenil. Prevladal je defetizem, plehka »sprijaznjenost z usodo«. Prepustili smo Koroško, ljubljanski politiki so bili pripravljeni predati tudi Maribor; ko so v Ljubljano vkorakali Italijani, so jim predali kar vso domovino, vključno s svojimi dušami. Zdaj bi se odrekli še NLB, finančni hrbtenici države, samo da bi imeli čas za golf.
Franjo Štiblar se je pred letom dni dobesedno zgražal: Slovenski neoliberalci bi razprodali našo srebrnino, ne da bi se zavedali ali se hoteli zavedati zunanjih posledic take odločitve. Ko slovenska vlada z denarjem in jamstvi grški in irski vladi pomaga sanirati svoje banke, da jih ne bo treba prodati tujcem, svoji banki daje bistveno manjši znesek in bi jo prodala, je v Gospodarskih gibanjih Ekonomskega inštituta ugotavljal Štiblar. »Ali hočejo nosilci gospodarske politike potopiti gospodarstvo? Zakaj bi to delali in čigav interes je to?« se sprašuje. Štiblar ugotavlja, da celo banke v Franciji in Nemčiji uživajo več državne pomoči kot naša NLB, Avstrija pa je, na primer, celo nacionalizirala bančno skupino Hypo Alpe Adria. Nobena država, tudi mnogo bolj zadolžena od Slovenije, ne rešuje problema zadolženosti s prodajo gospodarskih enot tujcem, ampak išče domače vire in rešitve.
Strinjamo se s Štiblarjem, da naj se napake preteklih poslovnih odločitev rešuje individualno v banki, ne pa da se uničuje institucijo NLB in njeno domače lastništvo. Ker je novinarski jezik brez dlake, neposreden, se bomo izrazili kar naravnost: marsikoga bi bilo treba brcniti v rit! Toda mediokriteti ostajajo med nami, večni so.
»Predvidevam, da bom moral umreti prek svojih sredstev,« je dejal Oscar Wilde, ko so od njega zahtevali veliko vsoto za operacijo. Če je tako, ne silite NLB na operacijo; naj pije čajčke in se bo počasi že »pocajtala«.
P. S.
Ko sem oddal tekst, sem izvedel, da je umrl Niko Kavčič. Odšel je velik človek.
