Crux mortis

Ni se še zgodilo v samostojni Sloveniji, kar se izkazuje te dni v bolnišnici Maribor. Anesteziologi, ki držijo med narkozo človeška življenja dobesedno v svojih rokah, so naglas povedali – kot jim za take primere narekuje zdravniška etika in osebna odgovornost –, da bolniki med operacijami niso dovolj varni. Zdravnikov je premalo in ne znajo (še vsi) dovolj, da bi bili pri svojem delu suvereni. Brez (dobre) anestezije ni (varne) kirurgije. Ali bodo v Mariboru sploh še operirali? Kam naj gredo bolniki?

Mariborska bolnišnica ni majhna ali manj pomembna. Poleg UKC Ljubljana je eden od dveh stebrov zdravstva Slovenije. Zdaj UKC Maribor odpoveduje. Ne lomi se le ta bolnišnica, to je dobesedno alarm za celotno zdravstvo v Sloveniji. Kakor je zdaj v Mariboru, utegne biti kmalu povsod. Anesteziologov v celotni državi ni dovolj, da bi kirurgi operirali v 26 bolnišnicah po državi. Podobno je tudi z nekaterimi drugimi specialisti.

Mariborska bolnišnica, ki jo že polni dve desetletji vodi direktor Gregor Pivec (tudi steber mariborske stranke SDS), je dolga leta veljala za zgled poslovanja. Samo Fakin, generalni direktor ZZZS, jo je zaradi ekonomske učnikovitosti pogosto navajal kot vzor, po katerem bi se morale ravnati druge bolnišnice, denimo UKC Ljubljana. Zdaj vidimo, kam pripelje (pre)malo zaposlenih in s tem povezana finančna uspešnost bolnišnice. V nezmožnost zdravljenja bolnikov.

Zdravniki ocenjujejo, da gre v primeru mariborske anestezije in kirurgije za crux mortis, križ smrti. Z izrazom sicer označujejo bolnika s takšnimi vrednostmi temperature in srčnega utripa, ki jasno kažejo, da bo umrl, ne glede na to, koliko napora in sredstev bodo še vložili v njegovo zdravljenje. V Mariboru je stanje podobno: zdravniki odhajajo v Avstrijo, kjer imajo veliko višje plače za manj dela, zato so razmere v Mariboru vse slabše in v takšno okolje si ne želi noben zdravnik. Brez zdravnikov pa ni zdravljenja bolnikov.

Vsak usposobljeni zdravnik specialist, ki odide iz Slovenije, naluknja zdravstveni sistem. V zadnjih petih letih je odšlo okoli 50 zdravnikov specialistov. Petdeset lukenj v bolnišnicah, ki zaradi tega niso sposobne več zdraviti vseh bolezni in poškodb. Ne le mariborska, tudi druge. Pomoči ni: posameznik se lahko raztrga pri svojem delu, pa ne more nadomestiti pomanjkljivosti sistema. Zato raje odide.

Tisti, ki menijo, da bodo »rešili« slovensko zdravstvo z odpravo domnevne korupcije, kmalu ne bodo imeli več proti komu zganjati hrupa. Zdravniki tudi zaradi splošne gonje proti zdravništvu bežijo. Težko je živeti, če je vsak dan možnost, da te mediji, poslanci ali že kdo raztrga pri živem telesu.

Slovensko zdravstvo lahko reši samo pametna reforma. Vztrajanje pri okostenelem sistemu s premalo denarja, pri zdravnikih kot javnih uslužbencih in sedanji organiziranosti zdravstva je nesmisel, ki vodi v pogubo. V stanje crux mortis.