Čudni časi

Pri nas je novinar lahko vsakdo, ki ima pet minut časa. Po novem pa lahko vsakdo, ki ima pet minut časa, izdaja tudi medij.

Objavljeno
11. april 2012 20.34
Anuška Delić, Ozadja
Anuška Delić, Ozadja
To krilatico poslušamo že vrsto let, denimo takrat, ko je tekla razprava o novinarskih licencah, ki bi menda lahko zajezile amaterizem in okrepile profesionalizem. Toda kot kažejo novosti v medijski dejavnosti, ki ne zadevajo velikih pet ali šest (Delo, Pro Plus, RTV Slovenija in drugi) in torej nikogar zares ne zanimajo, smo danes vstopili v novo realnost – pri nas lahko vsakdo, ki ima pet minut časa, izdaja medij.

Pred kratkim je televizijo Pink Si prevzel v medijski dejavnosti povsem neizkušeni posameznik, ki je svoje (ne)znanje in (ne)razumevanje celo dal na ogled v intervjuju za Marketing Magazin. Nato je prejšnji teden v 300.000 poštnih nabiralnikih pristal novi brezplačnik Dan Plus, ki je že na prvi pogled videti uborno, poleg tega pa jezikovno ozaveščenim posameznikom podrobnejše branje odsvetujemo. Brezplačni štirinajstdnevnik izdaja podjetje, ki se ukvarja s prodajo semen za gojenje marihuane, njegov lastnik, direktor in odgovorni urednik, pa je v medijski dejavnosti povsem neznan.

V nekaterih besedilih komentar ni ločen od informacije, kot to terja novinarski etični kodeks. Članki so nepodpisani oziroma so podpisani s kraticami. Najbrž zato, da bi prikrili identiteto tistih, ki s prepisovanjem s spleta kršijo avtorske pravice drugih avtorjev in medijev. V naslovnem članku o glasbeni skupini Čudežna polja je namreč vsaj uvod v dvostranski članek, kot kaže, prepisan z rtvslo.si, deli preostalega besedila pa s portala Radia Aktual.

Potem so tu oglasi. Med resnejšimi oglaševalci se v medijski polomiji z imenom Dan Plus kažeta Dormeo in Radio 1, druge oglase pa so objavila podjetja, katerih lastniške ali upravljavske vezi posredno vodijo v krog Janeza Žlendra, ki naj bi bil po poročanju slovenskih in hrvaških medijev del mednarodne oderuške posojilodajalske mreže.

Ker ob listanju brezplačnika prav res ni jasno, čemu je namenjen, se je treba vprašati, čemu ni. Glede na prvi izdelek, ki naj bi po zatrjevanju ustvarjalcev brezplačnika romal v 300.000 poštnih nabiralnikov, najbrž ni toliko namenjen bralcem kot oglaševalcem. To potrjujejo programska zasnova časopisa, ki je dolga 17 besed (skupaj s predlogi in vezniki), pa tudi temeljna vsebinska izhodišča, ki obsegajo dvajset besed. Brezplačniki so načeloma tako ali tako zlasti orodje za pridobivanje denarja in manj za poglobljeno obveščanje javnosti, leta 2008 pa smo bili bogatejši za brezplačnika, ki sta najprej stregla politiki. Dan Plus za zdaj, kot kaže, streže oglaševalcem s temnejše plati podjetništva. Pri tem sicer ni jasno, ali je lastnik medija Matej Munih kakorkoli povezan z domnevno oderuško posojilodajalsko verigo, bi nas pa presenetilo, če ne bi bil. Navsezadnje so izdajatelju političnega brezplačnika Ekspres z oglasi prav tako priskočili na pomoč prijatelji.

Vstopili smo, skratka, v čudne čase, ko medije izdajajo in kupujejo medijski analfabeti s partikularnimi nemedijskimi interesi. In če so mediji ogledalo družbe, nas mora zanjo iskreno skrbeti. Brezplačnik izdaja podjetje, ki se ukvarja s prodajo semen za gojenje marihuane.