Nenavadno bi bilo, če si prvi človek evropske komisije ne bi prizadeval za več moči Bruslja. Če se je José Manuel Barroso med lanskim govorom o stanju Unije še izognil kočljivemu pojmu Združenih držav Evrope, je letos zakoličil cilj – federalizacijo Evropske unije. Po skoraj treh letih spopadanja z dolžniško krizo, ki je začela spodkopavati njene temelje in še posebno zaupanje v obstoj denarne unije, je strategija glavnih akterjev očitna: rešitev je korak naprej.
Naključje je, da je med razpravo evropskih parlamentarcev o Barrosovi viziji nemško ustavno sodišče pozitivno odločilo o kriznem mehanizmu ESM. Čeprav je še enkrat zahtevalo večji parlamentarni (demokratični) nadzor nad odločitvami o pomoči, je nedvoumno odprla vrata tesnejšemu povezovanju, kakršnega je zagovarjal Barroso. Tako kot je bila odločitev o uvedbi evra sprejeta politično – brez tega evra ne bi imela niti Italija, kaj šele Grčija –, bo v prihodnjem povezovanju večjo vlogo kot razprave o obrestnih merah imela politika.
Nastajajoča fiskalna unija seveda ne pomeni pretakanja denarja od tistih, ki ga imajo, v države, ki so si z neodgovornim gospodarjenjem in kupovanjem socialnega miru same spodkopale proračunske temelje. Večjo težo kot skupna odgovornost, ki je pogoj za uspešno delovanje Unije, bo imel skupni nadzor. Kako se države, ki pričakujejo solidarnost, poskušajo izogniti vpletanju drugih v njihove javne finance, kaže primer Španije.
Po odločitvi o ukrepih ECB, večji zavezanosti članic proračunskim pravilom s fiskalnim paktom in napovedi prenove celotne Unije je vsaj okvirno zasnovan odgovor na krizo. Nemci bodo morali s stisnjenimi zobmi jamčiti za druge, države pa se bodo morale odpovedovati proračunski suverenosti, ki ima status nekakšne nedotakljive svetinje. V zapletenih in politično kočljivih sistemih, kakršna sta Evropska unija ali območje evra, ne more biti zadovoljna le ena stran. Na koncu vendarle šteje pravilo daj – dam.