Daleč je Švica

Kje so časi, ko smo še verjeli, da bomo postali nekakšna balkanska Švica? Da bomo prvi na Balkanu. Realnost je sesula naše sanje, ki so nam bile dovoljene, kot je bilo rečeno tistega daljnega junija 1991; nato je nastopil nov dan. In nova realnost.

Po njej smo Slovenci revnejši od svetovnega povprečja, po podatkih ene od raziskav se namreč slovensko prebivalstvo z neto vrednostjo finančnega premoženja (vrednostni papirji, zavarovanja in hranilne vloge) v višini dobrih 13.000 evrov uvršča pod svetovno povprečje, ki znaša nekaj več kot 17.000 evrov. In Švicarji? Daleč od nas so. Ne le geografsko, tudi po premoženju, saj so kar desetkrat premožnejši od nas.

Slovenija izgublja ne le sanje, pač pa tudi svoje nekdaj paradne gospodarske konje. Veliko jih je propadlo, tisto, kar še deluje, se množično prodaja. Dogaja se za mnoge nerazumljiv trend – kupujejo nas srbski in hrvaški poslovneži, realnost nasprotuje tistemu, kar se je napovedovalo v strateških smernicah številnih gospodarskih družb, ki so načrtovale, da bodo med prvimi na Balkanu. Ta veter v strateških jadrih razvoja smo nekje na poti izgubili. Zakaj? Vzrokov je več: prevelika ambicioznost in naglica pri širitvah, ki so potekale predvsem na račun visokega zadolževanja. Svoje so prinesli dvomljivi menedžerski odkupi. In ne nazadnje dejstvo, da je družbena konotacija bogastva pri nas negativna; podpore pozitivnim gospodarskim zgodbam ni bilo, Slovenci imamo očitno raje egalitarizem. Svoje so dodale napake politike, ki po mnenju sogovornikov v dvajsetih letih ni spravila skupaj niti enega uspešnega gospodarskega projekta. Pri sosedih je privatizacija stekla drugače, brutalno, kot iz knjig o prvobitni akumulaciji kapitala, politika pri nas pa se je menda želela temu izogniti, saj bi bilo to za slovensko družbo velik kulturni in socialni šok. In zdaj smo tam, kjer smo.