Spopad s sivo ekonomijo in delom na črno je zagotovo projekt, ki ga velja pozdraviti. Priznati je treba, da je delo na črno v času rekordne brezposelnosti pomemben socialni korektiv za vse ljudi, ki so izpadli iz ekonomskega cikla, in ko o novem zagonu gospodarstva, ki bi spodbudil tudi zaposlovanje, lahko še vedno le sanjamo.
V tem položaju denarni instrumenti socialne države, kot so nadomestila in pomoči, pomagajo le malo, saj se ta zaradi nadaljevanja varčevalne paradigme s skoraj vsakim novim proračunom zmanjšujejo. Da bi bila zanka socialne izključenosti popolna, pa prav delo na črno zaradi neplačevanja socialnih prispevkov votli proračun in socialne blagajne, torej finančne stebre iste socialne države, ki naj bi jim pomagala iz tega nesrečnega položaja.
Obseg dela, ki gre mimo davčnih blagajn, je v Sloveniji skrb vzbujajoče velik. Siva ekonomija, ki je ne gre enačiti z delom na črno in bi jo z davčnimi blagajnami zagotovo vsaj zajezili, je navadna poslovna davčna utaja in nelojalna konkurenca, ki je tudi neposreden napad na pošteno podjetniško pobudo.
Politična volja za učinkovitejše spopadanje s tem negativnim pojavom torej končno je, in to predvsem zaradi prizadevanj ministrice za delo Anje Kopač Mrak in njene ekipe, ki ji je to agendo uspelo uvrstiti med koalicijske prioritete.
S sprejetjem dodatnih ukrepov na tem področju bo storjen le prvi, dokaj simbolični korak. Za prave in dolgoročne rezultate bo treba popolnoma prenoviti orodja, s katerimi država preganja oba negativna družbena fenomena, pri nadzoru, recimo, inšpekcijske službe in centralne evidence.
Prva resna čer, ki grozi projektu, so poklicne kaste in interesne skupine, ki že pridno lobirajo, da jih nova regulacija ne bi zajela. Zato je precej (ne)razumljivo, da finančni minister Uroš Čufer vztraja le pri administrativni uvedbi davčnih blagajn, vztrajno pa zavrača – v tem primeru povsem upravičen – bolj restriktivni poseg države v sivo ekonomiko gospodarskih subjektov. Kam takšno neukrepanje lahko vodi, je lepo pokazal nekdanji predsednik vlade Borut Pahor s svojim pompoznim že pozabljenim »reformnim semaforjem«.
Če jim bo – kot vplivnim kmetom in Cerkvi v zvezi z davkom na nepremičnine – uspelo izigrati ukrepe države, je obračun s sivo damo na trgu dela in v podjetništvu že na začetku izgubljen. Takšen potek bi bil tudi simbolično uničujoč za mentalne vezi naše skupnosti. Bil bi namreč še en dokaz paralelne države z nedotakljivimi kastami in klikami, ki so sposobne izvotliti prav vsak, še tako upravičen poseg države, da bi v skupno dobro upravljala svoje podsisteme, vladajoča koalicija pa bo izgubila še en razlog za svoj obstoj. V kombinaciji s siceršnjimi težavami, ki jih ima pravna država na drugih področjih, se bo v tem primeru vsakdo, ki se preživlja s poštenim delom in noče biti le davčna strižna ovca, vprašal, čemu plačuje davke in zakaj sploh živeti v takšni skupnosti.