Dan potem

Prvi odzivi opozicijskih strank dan po arbitraži kažejo, da je pred vladajočo koalicijo precejšnji izziv. Ob poznavanju slovenske notranjepolitične dinamike bi bilo naivno pričakovati, da bodo naše stranke sposobne tako globokega poenotenja, kot ga je glede nacionalnih interesov sposobna Hrvaška. Kako daleč bo pri politizaciji arbitražnega sporazuma šla SDS, ki ga edina ni podprla, se bo pokazalo v prihodnjih šestih mesecih, kolikor časa je v sporazumu določeno za njegovo uveljavitev.

A to je zgolj notranjepolitični izziv. Pred državnim aparatom, še posebno pred diplomacijo, je še pomembnejši – to je vzdrževanje sistema zavezništev nam naklonjenih držav, ki bo Hrvaško »privedlo« do priznanja in uveljavitve sodbe. Hrvaške diplomacije, ki že odkrito napoveduje lobistično ofenzivo pri ZDA proti arbitraži, ne gre podcenjevati.

Osrednja točka spopada za interpretacijo sporazuma, ki že poteka, bo, kot kaže, predvsem (teritorialni?) stik slovenskega morja z odprtim morjem in tudi resolucija državnega zbora iz leta 2013. Če vladi do volitev ne bo uspelo zadovoljivo pojasniti tega unikuma v mednarodnem pravu in vsaj začeti procesa prenašanja suverenosti na nova območja, bo vstopila v predvolilno obdobje s sporazumom, ki bo mrtva črka na papirju.

Podobno politično eksplozivna je lahko tudi kopenska meja. Pred ljudmi na južni meji, ki se zdaj spopadajo z novo obmejno realnostjo, so velike vsakdanje težave, ki jih bo morala večinoma reševati oblast na vseh ravneh.

Vlada bo pri tem morala pokazati večjo sposobnost, kot jo je, denimo, ob primerljivo zapletenem in nadnacionalnem problemu, ob migranski krizi.