Tiskane izdaje
Predčasne volitve so s političnega prostora vsaj za nekaj časa sprale histerijo. Predvolilnih ritualov in retorike je konec, svetovnega prvenstva v nogometu, ki je večino planeta zazibal v iluzijo iger brez meja, tudi. Zdaj se v strankarski politiki začenja nov ritual sestavljanja koalicije; (ne)predvidljivo obdobje pragmatizma, usklajevanja programov in ideologij, kadrovanja in vseh drugih procesov, ki se sprožijo ob prenosu oblasti na novo izvoljene protagoniste.
Stranka Mira Cerarja (SMC), ki se je zmagovalno katapultirala na politično prizorišče, bo skoraj zagotovo sestavila levosredinsko vlado. Velika koalicija s SDS je, vsaj po izjavah sodeč, nemogoča, povezava z NSi pa malo verjetna. Malo verjeten je tudi vstop v koalicijo pozitivnega presenečenja teh volitev: Združene levice. To pomeni, da nas na strankarskem parketu čaka vlada na liniji SMC–SD–Desus, mogoče z dodatkom stranke Alenke Bratušek. Cerarja, ki ga nekateri zaradi spravljivega in povezovalnega političnega stila že primerjajo z Drnovškom, po logiki zgodovinske ironije, čaka tudi podobna koalicija, kot jih je sestavljala nekoč prav tako priljubljena LDS.
Če sklepamo po predvolilnih programih strank, ki bodo verjetno sestavljale koalicijo, nam bo vladala – spet kot pri LDS – amorfna zmes liberalno-socialnega, ko se bo po tej osi pragmatično odločalo o vseh družbenih problemih, kar niti ni najslabša med usodami, ki bi nas po volitvah lahko doletele. Novo vlado pa – tokrat v nasprotju z LDS – čakajo veliko bolj neprijazne in zaostrene ekonomsko-socialne razmere. Pri tem jo je treba spomniti tudi na usodo vseh pragmatičnih in navidezno nadideoloških strankarskih koalicij: novi obrazi brez jasne in dosledne strategije vladanja so hitro pokvarljivo blago, kar so volivci že večkrat dokazali.
