Davčna mavrica

V dneh, ko je na vrhuncu inšpekcijski »pregon« dela na črno, se zdi kar nekoliko ironično na dolgo in široko razpravljati o davčnih obremenitvah stroškov dela.

Stvari so pravzaprav precej jasne. V eni skrajnosti imamo dela, kjer plačilo zanje ni prav nič obdavčeno, na drugi pa redno zaposlenega z nadpovprečno plačo, kjer si država odreže levji delež. In vmes pisano mavrico drugačnih delovnih aranžmajev in različnih življenjskih položajev tistih, ki delajo, in tistih, ki njihovo delo najemajo.

Ideja, da je za kronično zaostajanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva najbolj kriva (pre)visoka obdavčenost tistih, ki opravljajo najbolj kreativna dela in ustvarjajo največ dodane vrednosti, je sicer všečna, lahko pa pogled nanjo tudi obrnemo.

Statistika OECD na primer razkriva, da so nadproporcionalno obremenjeni predvsem samski s plačami, višjimi od približno 2500 evrov bruto. Takšnih pa ni prav množica. Predvsem so redki med njimi inženirji začetniki, za katere verjamemo, da nas lahko z delom v inovativnih dejavnostnih potegnejo iz krize.

Vendar, konkurenčnosti našemu gospodarstvu res primanjkuje in tudi davčno močvirje je del divje pokrajine, ki ne dovoli, da bi skoznjo hitro tekli. Kako torej naprej?

Pomemben korak bo, če bo Fursov nadzor spodbudil večji premik sive in »črne« ekonomije v legalno cono. Ni pošteno, da od podobnega dela plačamo zelo veliko davka ali pa tudi nič, hkrati pa vsi delodajalci in delojemalci iz te mavrice črpajo iz storitev, ki jih pod enakimi pogoji za vse ponuja država.

Če bomo dovolj inovativni, da preuredimo davčni sistem v smeri večje uravnoteženosti, potem ni razloga, da ne bi nekaj inovativnosti ostalo tudi za razvoj gospodarskih dejavnosti.